Leonberžan sedi na tlakovanem trgu v nemškem mestecu, za njim je vodnjak s kamnitim levom

Nemška pasma · FCI skupina 2

Leonberžan: izvor, značaj in nega

Velik družinski pes iz nemškega mesta Leonberg.

Ko si želi pozornosti, se pes preprosto z vso težo nasloni na človeka ob sebi. Doma je le redko nemiren.

Leonberžan je pasma psov iz nemškega mesta Leonberg pri Stuttgartu, po katerem nosi tudi ime. Plečna višina samcev je od 72 do 80 cm, teža pa je običajno med 41 in 77 kg. Gosta dlaka z grivo in črna maska mu dajeta videz leva. FCI ga uvršča v skupino 2, med molose gorskega tipa.

Izvira iz delovnih psov, današnji standard FCI pa ga opisuje kot družinskega psa. Primeren je za družino s hišo in dvoriščem, ki se sprijazni z dlakami po tleh in oblačilih. Dvakrat na leto pes menja podlanko in takrat ga morate krtačiti vsak dan. Stanovanje v višjem nadstropju brez dvigala je težavna izbira, saj se mladič ne bi smel vsak dan vzpenjati po stopnicah. Če iščete psa z izrazitim čuvajskim nagonom, leonberžan morda ni najprimernejša izbira.

Leonberžan na kratko

Potreba po gibanju

Dva ali trije sprehodi na dan

Življenjska doba

Povprečno od 8 do 9 let

Teža

Od približno 41 do 77 kg

Dlaka

Podlanko menja dvakrat na leto

Osnovni podatki o pasmi leonberžan
Lastnost Leonberžan
Izvor Nemčija, mesto Leonberg pri Stuttgartu
Plečna višina psi od 72 do 80 cm, psice od 65 do 75 cm
Teža od približno 41 do 77 kg; standard FCI teže ne navaja
Življenjska doba povprečno od 8 do 9 let
Dlaka dvojna in gosta, ravna ali rahlo valovita; podlanko menja dvakrat na leto
Barve levje rumena, rdeča, rdečerjava, peščena; vedno s črno masko
Klasifikacija FCI skupina 2, sekcija „molosi“, podsekcija „gorski tip“, standard št. 145
Življenje v stanovanju težavno: potrebni so prostor, dvorišče in malo stopnic

Če vas skrbita dolga dlaka in linjanje, si oglejte angleškega mastifa: tudi to je velikanska pasma, vendar s kratko dlako.

Izvor in zgodovina leonberžana

Lev z mestnega grba

Leonberg je majhno mesto v deželi Baden-Württemberg, v njegovem grbu pa je lev. Na trgu stoji vodnjak iz sredine 16. stoletja z levjim grbom. Utemeljitelj pasme je iskal psa, ki bi bil podoben temu levu.

Heinrich Essig in prvi leonberžani

Heinrich Essig je bil mestni svetnik in trgovec s psi. Okoli leta 1840 je črno-belo psico novofundlandca križal s psom tipa „Barry“ iz hospica na prelazu Veliki Sveti Bernard, prednikom današnjega bernardinca. Pozneje je dodal še pirenejskega gorskega psa.

Prvi psi z imenom „leonberžan“ so se skotili leta 1846. Essig ni vodil rodovnih knjig in ni zapustil standarda. Zato natančna sestava pasme ni potrjena v nobenem dokumentu.

Pes cesarjev in kanclerjev

Kot piše VDH v članku o pasmi, je Essig na leto prodal po več sto psov, in to ne vedno poceni. Lokalni zgodovinar Gerd Jenner pripoveduje, da so premožni kupci za psa plačali do 1.000 goldinarjev. Ravnatelj šole v Leonbergu je v istem času za vse leto prejel 650 goldinarjev.

Med kupci sta bila Napoleon III. in Otto von Bismarck. Po podatkih AKC je sedem takih psov imela tudi avstrijska cesarica Elizabeta.

Nova pasma je imela tudi nasprotnike. Kritiki so jo označevali za posnetek bernardinca, nekatere razstave pa je niso hotele sprejeti.

Svetovni vojni in obnova pasme

Konec 19. stoletja je leonberžan na kmetijah v Baden-Württembergu varoval dvorišča in vlekel vozičke. Leta 1895 je bil v Stuttgartu ustanovljen Mednarodni klub za leonberške pse. Klub je sestavil standard in pasma je bila priznana že isto leto.

Prva svetovna vojna je vzrejo skoraj ustavila. Po njej je dvorni fotograf Stadelmann zbral preživele pse, primerne za vzrejo, in začel znova.

V mnogih knjigah se ponavlja, da je po drugi svetovni vojni ostalo le osem leonberžanov. VDH trdi nasprotno: ta vojna je pasmo prizadela manj. FCI jo je dokončno priznala 17. februarja 1955.

Leta 2005 so v Leonbergu postavili bronast kip leonberžana. Po podatkih VDH v Nemčiji letno zabeležijo približno 480 mladičev leonberžana, pasma pa sodi med najbolj priljubljene v državi.

Leonberžan pred starinskim vodnjakom s kamnitim levom na trgu s predalčnimi hišami
Essig je iskal psa, ki bi bil podoben levu z mestnega grba.

Videz in standard pasme

Pasmo opisuje standard FCI št. 145. Veljavno izvirno besedilo je z dne 4. januarja 1996, trenutna objava pa z dne 20. septembra 2002. Zaželen je velik, močan in mišičast, a eleganten pes.

Velikost in telo

Psi merijo v vihru od 72 do 80 cm, pri čemer je priporočena srednja vrednost 76 cm. Psice merijo od 65 do 75 cm, v povprečju 70 cm. FCI teže ne navaja, preglednica AKC pa navaja od 90 do 170 funtov, torej od približno 41 do 77 kg.

V Nemčiji velikega psa primerjajo s šetlandskim ponijem. Telo je nekoliko daljše od višine, v razmerju približno 9 proti 10. Prsni koš sega vsaj do komolcev. Psi so opazno masivnejši od psic.

Glava, uhlji in rep

Glava je globlja kot širša, gobec in lobanja pa sta skoraj enako dolga. Koža se tesno prilega telesu in je brez gub. Smrček je črn, nosni hrbet pa rahlo usločen („rimski nos“). Oči so lahko svetlo do temno rjave, pri čemer je zaželena čim temnejša barva. Uhlji so visoko nastavljeni, viseči in mesnati.

Rep je bogato poraščen. V mirovanju visi naravnost. V gibanju se rahlo upogne, a v idealnem primeru ne sega nad linijo hrbta.

Dlaka in barve

Dlaka je od srednje mehke do grobe, gosta in prilegajoča, z bogato podlanko. Lahko je ravna ali rahlo valovita, vendar po hrbtu nikoli ne tvori preče. Psi imajo grivo na vratu in prsih. Noge imajo spredaj resice, zadaj pa „hlače“.

Dovoljene barve so levje rumena, rdeča, rdečerjava in peščena, od bledo rumene do kremne, ter njihove kombinacije. Črna maska je obvezna. Črne konice dlak so dovoljene, če ne prevladujejo. Majhna bela lisa na prsih ali bele dlake na prstih se tolerirajo.

Štirje leonberžani drug ob drugem v različnih dovoljenih barvah: levje rumena, rdeča, rdečerjava in peščena, vsi s črno masko
Dovoljene barve po standardu FCI: levje rumena, rdeča, rdečerjava in peščena, vedno s črno masko.

Česa standard ne dopušča

Med diskvalifikacijske napake spadajo črna barva, črna z ožigi, srebrna, rjava z rjavim smrčkom in blazinicami ter tako imenovana divja barva. Enako velja za odsotnost maske in preveč bele barve. Črna barva je pri novofundlandcu običajna, pri leonberžanu pa psa izključi iz ocenjevanja na razstavi.

Če prodajalec ponuja črnega ali srebrnega „redkega“ leonberžana, gre za psa zunaj standarda. Izključujoče napake so tudi obročasto zvit rep, vrvice ali močno kodrasta dlaka, entropij in ektropij (veke, zavihane navznoter ali navzven).

Podobne in sorodne pasme

Essig je uporabil tri pasme, FCI pa leonberžana uvršča med molose gorskega tipa. Spodnje teže so iz preglednice AKC.

Predniki

Novofundlandec. Od njega izvira ljubezen do vode. Dlaka je črna, rjava ali črno-bela, teža pa od 45 do 68 kg.

Leonberžan z mokro dlako plava v jezeru ob kamniti obali
Ljubezen do vode je leonberžan verjetno podedoval po novofundlandcu.

Bernardinec. Tehta od 54 do 82 kg in ima belo dlako z rdečkastimi lisami. Mutacija za LPN1 se pojavlja tudi pri njem, zato test opravljajo tudi pri bernardincih.

Pirenejski gorski pes. Tretja pasma, ki jo je Essig uporabil pri vzreji leonberžana. Vzrejen je bil za varovanje čred v gorah in je pretežno bel. Če potrebujete čuvaja živine, je to primernejši pes.

Če iščete izrazitejšega čuvaja

Tibetanski mastif. Spada v isto podsekcijo FCI in ima prav tako gosto grivo, vendar je bil vzrejen kot čuvaj. Primeren je za lastnike, ki že imajo izkušnje s čuvajskimi psi.

Če želite lažjega psa

Bernski planšar. Tehta od 32 do 52 kg in je tribarven. Tako kot leonberžan je nekoč vlekel vozičke na kmetijah, vendar spada med švicarske planšarje v skupini 2 FCI.

Več velikih gorskih pasem boste našli v katalogu pasem psov.

Uporabljeni viri

  • FCI: standard št. 145 „Leonberger“ (20. 9. 2002) in stran pasme v nomenklaturi FCI
  • VDH (Verband für das Deutsche Hundewesen): „Rasse des Monats: Leonberger“
  • AKC: članek o zgodovini leonberžana, preglednica tež pasem in priporočeni zdravstveni testi za delovno skupino
  • University of Minnesota, Canine Genetics Lab: Leonberger Health Panel (LPN1, LPN2, LPPN3, LEMP)
  • Stuttgarter Zeitung: pripoved lokalnega zgodovinarja Gerda Jennerja o Heinrichu Essigu in reportaža o regionalni skupini nemškega kluba za pasmo

Omejitev odgovornosti

Informacije v tem članku so splošno izobraževalne narave. Ne nadomeščajo posveta z veterinarjem ali usposobljenim inštruktorjem šolanja psov.

Vsak pes je drugačen. Opisane značajske lastnosti in zdravstvena tveganja veljajo za pasmo kot celoto in ne nujno za posameznega psa. Pri zdravstvenih ali vedenjskih težavah se obrnite na strokovnjaka.