Ko si želi pozornosti, se pes preprosto z vso težo nasloni na človeka ob sebi. Doma je le redko nemiren.
Leonberžan je pasma psov iz nemškega mesta Leonberg pri Stuttgartu, po katerem nosi tudi ime. Plečna višina samcev je od 72 do 80 cm, teža pa je običajno med 41 in 77 kg. Gosta dlaka z grivo in črna maska mu dajeta videz leva. FCI ga uvršča v skupino 2, med molose gorskega tipa.
Izvira iz delovnih psov, današnji standard FCI pa ga opisuje kot družinskega psa. Primeren je za družino s hišo in dvoriščem, ki se sprijazni z dlakami po tleh in oblačilih. Dvakrat na leto pes menja podlanko in takrat ga morate krtačiti vsak dan. Stanovanje v višjem nadstropju brez dvigala je težavna izbira, saj se mladič ne bi smel vsak dan vzpenjati po stopnicah. Če iščete psa z izrazitim čuvajskim nagonom, leonberžan morda ni najprimernejša izbira.
Avtor: Ivelin Tilev. Posodobljeno
Besedilo je informativne narave in ne nadomešča posveta s kinologom, veterinarjem ali strokovnjakom za pse.
Ivelin Tilev ne prevzema odgovornosti za dejanja, odločitve ali posledice, ki izhajajo iz uporabe informacij v tem gradivu.
Leonberžan na kratko
Potreba po gibanju
Dva ali trije sprehodi na dan
Življenjska doba
Povprečno od 8 do 9 let
Teža
Od približno 41 do 77 kg
Dlaka
Podlanko menja dvakrat na leto
Osnovni podatki o pasmi leonberžan
Lastnost
Leonberžan
Izvor
Nemčija, mesto Leonberg pri Stuttgartu
Plečna višina
psi od 72 do 80 cm, psice od 65 do 75 cm
Teža
od približno 41 do 77 kg; standard FCI teže ne navaja
Življenjska doba
povprečno od 8 do 9 let
Dlaka
dvojna in gosta, ravna ali rahlo valovita; podlanko menja dvakrat na leto
Barve
levje rumena, rdeča, rdečerjava, peščena; vedno s črno masko
Klasifikacija FCI
skupina 2, sekcija „molosi“, podsekcija „gorski tip“, standard št. 145
Življenje v stanovanju
težavno: potrebni so prostor, dvorišče in malo stopnic
Če vas skrbita dolga dlaka in linjanje, si oglejte angleškega mastifa: tudi to je velikanska pasma, vendar s kratko dlako.
Izvor in zgodovina leonberžana
Lev z mestnega grba
Leonberg je majhno mesto v deželi Baden-Württemberg, v njegovem grbu pa je lev. Na trgu stoji vodnjak iz sredine 16. stoletja z levjim grbom. Utemeljitelj pasme je iskal psa, ki bi bil podoben temu levu.
Heinrich Essig in prvi leonberžani
Heinrich Essig je bil mestni svetnik in trgovec s psi. Okoli leta 1840 je črno-belo psico novofundlandca križal s psom tipa „Barry“ iz hospica na prelazu Veliki Sveti Bernard, prednikom današnjega bernardinca. Pozneje je dodal še pirenejskega gorskega psa.
Prvi psi z imenom „leonberžan“ so se skotili leta 1846. Essig ni vodil rodovnih knjig in ni zapustil standarda. Zato natančna sestava pasme ni potrjena v nobenem dokumentu.
Pes cesarjev in kanclerjev
Kot piše VDH v članku o pasmi, je Essig na leto prodal po več sto psov, in to ne vedno poceni. Lokalni zgodovinar Gerd Jenner pripoveduje, da so premožni kupci za psa plačali do 1.000 goldinarjev. Ravnatelj šole v Leonbergu je v istem času za vse leto prejel 650 goldinarjev.
Med kupci sta bila Napoleon III. in Otto von Bismarck. Po podatkih AKC je sedem takih psov imela tudi avstrijska cesarica Elizabeta.
Nova pasma je imela tudi nasprotnike. Kritiki so jo označevali za posnetek bernardinca, nekatere razstave pa je niso hotele sprejeti.
Svetovni vojni in obnova pasme
Konec 19. stoletja je leonberžan na kmetijah v Baden-Württembergu varoval dvorišča in vlekel vozičke. Leta 1895 je bil v Stuttgartu ustanovljen Mednarodni klub za leonberške pse. Klub je sestavil standard in pasma je bila priznana že isto leto.
Prva svetovna vojna je vzrejo skoraj ustavila. Po njej je dvorni fotograf Stadelmann zbral preživele pse, primerne za vzrejo, in začel znova.
V mnogih knjigah se ponavlja, da je po drugi svetovni vojni ostalo le osem leonberžanov. VDH trdi nasprotno: ta vojna je pasmo prizadela manj. FCI jo je dokončno priznala 17. februarja 1955.
Leta 2005 so v Leonbergu postavili bronast kip leonberžana. Po podatkih VDH v Nemčiji letno zabeležijo približno 480 mladičev leonberžana, pasma pa sodi med najbolj priljubljene v državi.
Essig je iskal psa, ki bi bil podoben levu z mestnega grba.
Videz in standard pasme
Pasmo opisuje standard FCI št. 145. Veljavno izvirno besedilo je z dne 4. januarja 1996, trenutna objava pa z dne 20. septembra 2002. Zaželen je velik, močan in mišičast, a eleganten pes.
Velikost in telo
Psi merijo v vihru od 72 do 80 cm, pri čemer je priporočena srednja vrednost 76 cm. Psice merijo od 65 do 75 cm, v povprečju 70 cm. FCI teže ne navaja, preglednica AKC pa navaja od 90 do 170 funtov, torej od približno 41 do 77 kg.
V Nemčiji velikega psa primerjajo s šetlandskim ponijem. Telo je nekoliko daljše od višine, v razmerju približno 9 proti 10. Prsni koš sega vsaj do komolcev. Psi so opazno masivnejši od psic.
Glava, uhlji in rep
Glava je globlja kot širša, gobec in lobanja pa sta skoraj enako dolga. Koža se tesno prilega telesu in je brez gub. Smrček je črn, nosni hrbet pa rahlo usločen („rimski nos“). Oči so lahko svetlo do temno rjave, pri čemer je zaželena čim temnejša barva. Uhlji so visoko nastavljeni, viseči in mesnati.
Rep je bogato poraščen. V mirovanju visi naravnost. V gibanju se rahlo upogne, a v idealnem primeru ne sega nad linijo hrbta.
Dlaka in barve
Dlaka je od srednje mehke do grobe, gosta in prilegajoča, z bogato podlanko. Lahko je ravna ali rahlo valovita, vendar po hrbtu nikoli ne tvori preče. Psi imajo grivo na vratu in prsih. Noge imajo spredaj resice, zadaj pa „hlače“.
Dovoljene barve so levje rumena, rdeča, rdečerjava in peščena, od bledo rumene do kremne, ter njihove kombinacije. Črna maska je obvezna. Črne konice dlak so dovoljene, če ne prevladujejo. Majhna bela lisa na prsih ali bele dlake na prstih se tolerirajo.
Dovoljene barve po standardu FCI: levje rumena, rdeča, rdečerjava in peščena, vedno s črno masko.
Česa standard ne dopušča
Med diskvalifikacijske napake spadajo črna barva, črna z ožigi, srebrna, rjava z rjavim smrčkom in blazinicami ter tako imenovana divja barva. Enako velja za odsotnost maske in preveč bele barve. Črna barva je pri novofundlandcu običajna, pri leonberžanu pa psa izključi iz ocenjevanja na razstavi.
Če prodajalec ponuja črnega ali srebrnega „redkega“ leonberžana, gre za psa zunaj standarda. Izključujoče napake so tudi obročasto zvit rep, vrvice ali močno kodrasta dlaka, entropij in ektropij (veke, zavihane navznoter ali navzven).
Družinski pes
Značaj in vedenje leonberžana
Predsednik regionalne skupine nemškega kluba za pasmo je za lokalni časopis povedal, da so leonberžani družinski psi in ne sodijo v pesjak na dvorišču. Pes želi biti tam, kjer so njegovi ljudje.
Po standardu FCI mora biti leonberžan do otrok izrazito prijazen. Agresivni in preveč plašni psi se diskvalificirajo.
Do neznancev je včasih zadržan, na splošno pa odprt. Po standardu se pes ne sme bati hrupa. Mladič, ki se po glasnem zvoku dolgo skriva, temu opisu ne ustreza.
Je leonberžan čuvaj?
Velik del dela opravi kar njegova velikost. Večino vsiljivcev odvrne že sam pogled na tako velikega psa za ograjo.
Leonberžan je čuječ ter varuje dom in svoje ljudi. Standard pa ne dopušča agresivnosti, zato ne pričakujte, da bo napadal. Če potrebujete psa, ki bo dejavno branil posest, so primernejše pasme, kot je kavkaški ovčar, ki je bil vzrejen za varovanje čred pred zvermi.
Je leonberžan primeren za družino z otroki?
Da, če starši upoštevajo njegovo velikost. Mladiči hitro rastejo in pri 4 mesecih tehtajo že okoli 20 kg. En sam vesel skok podre majhnega otroka.
Psa naučite, da pozdravlja sede. Vsak miren pozdrav nagradite s priboljškom, ko skoči, pa mu obrnite hrbet in počakajte. Majhnih otrok ne puščajte samih s psom, pa naj se zdi še tako miren.
Je pri šolanju trmast?
Leonberžan se dobro uči in si stvari dolgo zapomni. Član nemškega kluba priznava, da je včasih trmast in se odzove šele na četrto ali peto prošnjo. Pomagajo kratki treningi po 5 do 10 minut, nagrade in potrpežljivost. Živčnost in oster ton stvari le poslabšata.
V Leonbergu klub s psi vadi hojo po stopnicah v nakupovalnem središču in vožnjo z dvigalom s stekleno steno. Oboje jim je težko, zato ju vadite, preden ju boste potrebovali.
Vsakodnevna nega
Potreba po gibanju in nega
Mladič: rast in sklepi
Mladič hitro raste, njegovi sklepi pa se še oblikujejo. V prvem letu upoštevajte naslednjih pet priporočil:
Omejite stopnice. Nemška kinološka zveza VDH svetuje, naj pes ne hodi vsak dan gor in dol po stopnicah.
Mladiča nesite do avtomobila ali uporabite klančino. To je previdnostni ukrep, ki ne izhaja iz kluba za pasmo. Skok iz prtljažnika je za rastoče sklepe nepotrebna obremenitev.
Dajte prednost kratkim sprehodom po mehkih tleh in prosti igri. Med igro se mladič ustavi sam, ko se utrudi. Na dolgem sprehodu tega ne more storiti.
Hojo na ohlapnem povodcu vadite od prvega tedna. Ustavite se, ko se povodec napne, in nadaljujte, ko se zrahlja. Čez nekaj mesecev boste držali velikega psa, neizšolan pes pa lastnika zlahka povleče za seboj.
Tek ob kolesu odložite. Tudi to je previdnostni ukrep: veterinarja vprašajte, kdaj je rast končana.
Odrasel pes: sprehodi, voda in šport
Gibanje razdelite na dva ali tri sprehode na dan, s časom za vohanje in igro. Leonberžan ima rad vodo, kar je verjetno podedoval po novofundlandcu. Jezero s položno obalo je dober kraj za plavanje.
V vročih dneh pojdite ven zgodaj zjutraj in pozno zvečer. Gosta dvojna dlaka zadržuje toploto.
Pes se dobro odreže pri sledenju, vleki tovora in obiskih kot terapevtski pes. Vleka je šport, ki ga poznajo tudi lastniki aljaških malamutov. Začnite le z zdravim odraslim psom in oprsnico po meri.
Za potovanja potrebujete prostoren avtomobil, nekateri hoteli in restavracije pa tako velikega psa ne sprejmejo. Za varstvo psa med dopustom se dogovorite nekaj tednov vnaprej.
Dlaka in vsakodnevna nega
Krtačenje. Dvojna dlaka je v veliki meri samočistilna, vendar se lahko brez rednega krtačenja zavozla. Krtačite jo vsaj enkrat na teden. Za uhlji in na resicah nog se dlaka najhitreje zavozla, zato na teh mestih uporabite tudi glavnik z redkimi zobmi.
Menjava dlake. Dvakrat na leto pes menja podlanko. Takrat je krtačenje na vrsti vsak dan.
Uhlji in kremplji. Viseči uhlji zadržujejo vlago, zlasti po plavanju. Osušite jih z brisačo in preverite, ali neprijetno dišijo ali so pordeli. Kremplje preglejte ob vsakem krtačenju.
Zdravje: kaj zahtevati od vzreditelja
Povprečna življenjska doba je od 8 do 9 let, nemški klub za pasmo pa si prizadeva, da bi jo podaljšal.
Več dednih bolezni prizadene živčevje te pasme. LPN1, LPN2 in LPPN3 so polinevropatije: okvarijo periferne živce, tudi živce grla. LEMP je bolezen možganov in hrbtenjače. Za vse obstajajo testi DNK.
Ameriški klub za pasmo te teste DNK priporoča za oba starša legla. Dodaja še rentgensko slikanje kolčnih in komolčnih sklepov, pregled ščitnice in pregled pri oftalmologu. Zahtevajte izvide obeh staršev.
Pri polinevropatiji bodite pozorni na hrupno dihanje, spremenjen lajež, hitro utrujenost in visoko, negotovo dvigovanje zadnjih nog. Psi z dvema kopijama mutacije za LPN1 običajno pokažejo znake pred 3. letom starosti. Pri LEMP pes začne vleči ali podvijati tačke, včasih že pri 1 letu starosti. Ob takih znakih pojdite k veterinarju.
Podobne in sorodne pasme
Essig je uporabil tri pasme, FCI pa leonberžana uvršča med molose gorskega tipa. Spodnje teže so iz preglednice AKC.
Predniki
Novofundlandec. Od njega izvira ljubezen do vode. Dlaka je črna, rjava ali črno-bela, teža pa od 45 do 68 kg.
Ljubezen do vode je leonberžan verjetno podedoval po novofundlandcu.
Bernardinec. Tehta od 54 do 82 kg in ima belo dlako z rdečkastimi lisami. Mutacija za LPN1 se pojavlja tudi pri njem, zato test opravljajo tudi pri bernardincih.
Pirenejski gorski pes. Tretja pasma, ki jo je Essig uporabil pri vzreji leonberžana. Vzrejen je bil za varovanje čred v gorah in je pretežno bel. Če potrebujete čuvaja živine, je to primernejši pes.
Če iščete izrazitejšega čuvaja
Tibetanski mastif. Spada v isto podsekcijo FCI in ima prav tako gosto grivo, vendar je bil vzrejen kot čuvaj. Primeren je za lastnike, ki že imajo izkušnje s čuvajskimi psi.
Če želite lažjega psa
Bernski planšar. Tehta od 32 do 52 kg in je tribarven. Tako kot leonberžan je nekoč vlekel vozičke na kmetijah, vendar spada med švicarske planšarje v skupini 2 FCI.
FCI: standard št. 145 „Leonberger“ (20. 9. 2002) in stran pasme v nomenklaturi FCI
VDH (Verband für das Deutsche Hundewesen): „Rasse des Monats: Leonberger“
AKC: članek o zgodovini leonberžana, preglednica tež pasem in priporočeni zdravstveni testi za delovno skupino
University of Minnesota, Canine Genetics Lab: Leonberger Health Panel (LPN1, LPN2, LPPN3, LEMP)
Stuttgarter Zeitung: pripoved lokalnega zgodovinarja Gerda Jennerja o Heinrichu Essigu in reportaža o regionalni skupini nemškega kluba za pasmo
Omejitev odgovornosti
Informacije v tem članku so splošno izobraževalne narave. Ne nadomeščajo posveta z veterinarjem ali usposobljenim inštruktorjem šolanja psov.
Vsak pes je drugačen. Opisane značajske lastnosti in zdravstvena tveganja veljajo za pasmo kot celoto in ne nujno za posameznega psa. Pri zdravstvenih ali vedenjskih težavah se obrnite na strokovnjaka.