Pirenejski gorski pes bele barve s sivimi lisami na glavi stoji na makadamski poti ob leseni ograji

Pasme psov · 2. skupina FCI

Pirenejski
gorski pes

Miren čuvaj čred, ki potrebuje dvorišče in potrpežljivost.

Doma je patou miren in išče bližino ljudi. Zunaj laja, varuje svoje območje in se sam odpravi na pot, če v ograji najde odprtino. Primeren je za ljudi z velikim ograjenim dvoriščem in veliko potrpežljivosti.

Pirenejski gorski pes (znan tudi kot pirenejski planinski pes; v Severni Ameriki Great Pyrenees, v Franciji patou) je zelo velika pasma: v vihru meri od 65 do 80 cm, samice tehtajo najmanj 40 kg, samci pa najmanj 50 kg. Izvira iz Francije in spada v 2. skupino FCI. Vzrejen je bil za samostojno varovanje čred brez prisotnosti človeka. Med delovnimi psi spada med tiste, ki se odločajo samostojno in ne čakajo na ukaze.

Avtor: Ivelin Tilev. Posodobljeno 4. novembra 2026. Besedilo je informativne narave in ne nadomešča posveta s kinologom, veterinarjem ali strokovnjakom za pse. Ivelin Tilev ne prevzema odgovornosti za dejanja, odločitve ali posledice, ki izhajajo iz uporabe informacij v tem članku.

Velikost
Zelo velik
Višina v vihru
Samci od 70 do 80 cm, samice od 65 do 75 cm
Teža
Najmanj 50 kg pri samcih in 40 kg pri samicah, pri najmanjši dovoljeni višini
Življenjska doba
Približno 10 let
Dlaka
Precej dolga in gosta, z gosto podlanko
Barve
Bela ali bela s sivimi, bledo rumenimi ali oranžnimi lisami
Izpadanje dlake
Močno
Potreba po gibanju
Približno eno uro na dan
Primeren za stanovanje
Ne
Primeren za otroke
Je potrpežljiv, vendar mora biti zaradi velikosti ob majhnih otrocih vedno pod nadzorom
Odnos do drugih psov
Svoje sprejema, do tujih, zlasti velikih psov, pa je lahko agresiven
Šolanje
Poteka počasi ter zahteva potrpežljivost in doslednost
Slinjenje
Zmerno, povešene ustnice so hiba
Razvrstitev FCI
2. skupina, oddelek 2.2, št. 137, brez delovne preizkušnje
Izvor
Francija

Izvor in pasemski standard: Pirenejski gorski pes

Od kod izvira pasma

Ta pasma že dolgo živi v Pirenejih. V srednjem veku so ti psi varovali gradove, v 14. stoletju pa jih je omenjal Gaston Fébus. Zunaj gora je pasma postala znana leta 1675, ko so jo sprejeli na dvor Ludvika XIV.

Njegova glavna naloga ostaja varovanje ovac pred volkovi, medvedi in risi. Francoski pasemski klub navaja, da tamkajšnje črede danes potrebujejo zaščito predvsem pred potepuškimi psi.

Prvi podroben opis pasme je bil objavljen leta 1897 v knjigi grofa de Bylandta. Deset let pozneje so nastali prvi pasemski klubi. Leta 1923 je klub Bernarda Sénac-Lagrangea registriral pasemski standard pri Société Centrale Canine, francoski kinološki organizaciji. FCI je pasmo dokončno priznala 25. januarja 1955.

Videz

Kaj zahteva pasemski standard

Standard FCI št. 137 opisuje velikega, močno grajenega psa, ki ne deluje okorno. Dolžina telesa nekoliko presega višino v vihru. Gobec je nekoliko krajši od lobanje in ima ob pogledu od zgoraj obliko tope črke »V«. Oči so majhne, mandljaste oblike in jantarno rjave barve. Ušesa so v višini oči, majhna, trikotna in tesno prilegajoča se glavi.

Dlaka je gosta, precej dolga in se prilega telesu. Okoli vratu in na repu je daljša, na zadnji strani stegen pa oblikuje hlače. Rep sega vsaj do skočnega sklepa. V mirovanju visi nizko, konica pa je ukrivljena v obliki kljuke. Ko je pes pozoren, rep dvigne in ga zavije v krog nad hrbtom: prebivalci Pirenejev pravijo, da »dela kolo«.

Najzanesljivejša prepoznavna značilnost je na zadnjih nogah: na vsaki sta dvojna slednika, torej dva dobro razvita dodatna prsta. Po pasemskem standardu so psi brez dvojnih, dobro razvitih slednikov diskvalificirani, zato slednikov ne odstranjujte.

Barva je bela ali bela s sivkastimi (jazbečjimi ali volčjimi), bledo rumenimi ali oranžnimi lisami. Lise so na glavi, ušesih in korenu repa, včasih tudi po telesu. Najbolj cenjene so sive lise. Vsaka druga barva je izključitvena napaka, prav tako rumene oči, rožnati robovi vek in smrček, ki ni povsem črn. Oglas za »redko barvo« pri tej pasmi pomeni psa, ki ne ustreza pasemskemu standardu.

Trije psi pasme Pirenejski gorski pes na travi pred kamnito hišo: bel, bel s sivimi lisami in bel z oranžnimi lisami
Tri dovoljene različice: povsem bel pes, bel s sivimi lisami in bel z oranžnimi lisami.
Dvojna slednika na zadnji nogi psa pasme Pirenejski gorski pes, dva dodatna prsta nad šapo

Pirenejski gorski pes: koliko tehta?

Standard FCI določa le višino: samci merijo od 70 do 80 cm, samice od 65 do 75 cm, pri psih z odličnimi pasemskimi značilnostmi pa je dovoljeno odstopanje do 2 cm nad zgornjo mejo. Teža ni navedena. Standard organizacije The Royal Kennel Club določa najmanj 50 kg za samce in 40 kg za samice pri najmanjši dovoljeni višini. Višji psi tehtajo več, odvečna telesna maščoba pa je nezaželena.

Pirenejski gorski pes, pirenejski mastif ali pirenejski ovčar: v čem se razlikujejo?

Iz istega območja izvirata še dve pasmi, katerih imena se pogosto zamenjujejo. Zaradi bele dlake ga včasih primerjajo tudi s samojedom, vendar je ta precej manjši, samci merijo približno 57 cm, in ima pokončna ušesa.

Pirenejski gorski pes Pirenejski mastif Pirenejski ovčar
Naloga Varuje čredo Varuje čredo Zbira in vodi čredo
Velikost Zelo velik Nekoliko višji in težji Srednje velik
Prepoznavne značilnosti Pretežno bel, s svetlimi ali sivimi lisami Več lis, pogosto zelo temnih Precej manjši in gibčnejši

Praktično pravilo: velik, pretežno bel pes s svetlimi ali sivimi lisami je pirenejski gorski pes, zelo temne lise pa kažejo na pirenejskega mastifa.

Temperament

Pirenejski gorski pes: značaj

Pasemski standard pojasnjuje njegov značaj z nalogo, za katero je bil vzrejen. Pse so selektivno vzrejali za samostojno varovanje čred, odvračanje plenilcev in navezanost na tiste, ki jih varujejo. Zato je do svojih ljudi nežen, neodvisen in samostojno sprejema odločitve. Agresiven ali pretirano plašen pes je izključen iz pasemskega standarda.

Doma so ti psi večinoma mirni in zelo potrebujejo človeško družbo. Francoski pasemski klub opozarja, da ta pes ni bil vzrejen za poslušnost in rad pobegne.

Ali je Pirenejski gorski pes dober čuvaj?

Da. Njegovo glavno sredstvo je odvračanje: pokaže se in zalaja ob vsakem sumljivem približevanju. Do neznancev je nezaupljiv. Je čuvaj svojega ozemlja, ne pa pes za šolanje v osebno varovanje. Če iščete takšnega psa, si oglejte nemškega ovčarja. Goste sprejmite, ko je pes na povodcu, in jim pustite, da se mirno usedejo, preden ga spustite.

Otroci. Do otrok je običajno potrpežljiv. Prav zato jih naučite, da ga ne smejo vleči za tace ali rep in se mu vzpenjati na hrbet. Odrasel pes lahko z enim samim gibom podre majhnega otroka, nekateri opisi pasme pa ga ne priporočajo za družine z majhnimi otroki. Nikoli jih ne puščajte samih skupaj.

Drug pes v gospodinjstvu. S psom, s katerim odrašča že od malega, se običajno dobro razume. Do tujih psov, zlasti velikih, je lahko agresiven, zato naj prvo srečanje poteka na povodcu in na primerni razdalji.

Ali je Pirenejski gorski pes primeren za stanovanje?

Ne. Francoski pasemski klub ga ne priporoča niti za stanovanje niti za gosto pozidano sosesko, saj z lajanjem opozarja na svojo prisotnost in potrebuje prostor. Priporoča ograjeno zemljišče. Za bivanje brez dvorišča si oglejte majhne pasme psov.

Za koga je primeren

Prvi pes. Zahtevna izbira za začetnika. Patou potrebuje lastnika, ki ostane dosleden več mesecev zapored. Lažja izbira za prvega psa je zlati prinašalec.

Celodnevna odsotnost zaradi službe. Slaba kombinacija. Pes potrebuje človeško družbo, če pa ostane sam na dvorišču, laja ali išče pot za pobeg.

Aktivni ljudje. Zmore dolge sprehode in se ne utrudi hitro, vendar ni primeren spremljevalec za tek. Pasemski standard poudarja njegov dolg, izdaten korak in ne hitrosti.

Umirjen življenjski slog. V takšnem okolju se dobro počuti, če ima na voljo dvorišče in vsakodnevni sprehod, dolg približno eno uro.

Pirenejski gorski pes z lisami na glavi stoji na dvorišču z leseno ograjo ob kamniti hiši

Vzgoja in sprehodi

Šolanje, socializacija in gibanje

Patou se uči, vendar najprej presodi, ali se mu splača ubogati ukaz. Treningi naj bodo kratki, uporabljajte vedno iste besede in ga nagradite takoj, ko nalogo uspešno opravi. Če želite psa, ki nestrpno čaka na naslednjo nalogo, je borderski ovčar povsem drugačen tip psa.

Prvi tedni doma

Pri izbiri mladička pasme Pirenejski gorski pes preverite eno stvar: pri dveh mesecih mora mladiček mirno prenašati dvigovanje in ne sme bežati pred ljudmi ali psi.

Prvi dve ali tri noči bo verjetno jokal. Odejo mu položite blizu svoje postelje, na mesto brez ploščic in betona, saj drsenje in razkrečevanje nog škodujeta sklepom. Dvigujte ga z obema rokama pod telesom, nikoli za tace ali kožo na vratu. Peljite ga ven po vsakem hranjenju in prebujanju ter ga nagradite takoj, ko opravi potrebo zunaj.

Če v priročniku o pasmi naletite na nasvet, da mladička stresate za vrat ali ga »postavite na njegovo mesto«, tega ne upoštevajte. Tako se nauči, da se mora braniti pred vašimi rokami, kmalu pa bo tehtal več kot 40 kg. Če grize, mu ponudite igračo in za minuto prekinite igro.

Socializacija

Mladiček najlažje sprejema nove stvari med 3. in 14. tednom starosti, velik del tega obdobja pa preživi pri vzreditelju. Vprašajte, kaj vse je tam že spoznal. Od prvega dne pri vas ga vsaj enkrat dnevno peljite na živahno mesto, na primer na ulico ali v veterinarsko čakalnico. Ljudje naj ga mirno pozdravijo, nagrado pa naj dobi iz vaše roke. Dokler cepljenja niso zaključena, se z veterinarjem posvetujte, kje se lahko varno giblje.

Pozitivna srečanja ostajajo pomembna do 6. ali 8. meseca, nato pa jih nadaljujte vsaj do prvega leta starosti. Že kot mladička ga navadite tudi na dotikanje tac, ušes in gobca: psa, ki tehta 50 kg, ni mogoče pregledovati na silo.

Hoja na povodcu

Začnite že v prvih dneh. Psa, ki tehta 50 kg, ne boste mogli obvladovati zgolj s fizično močjo.

  1. Med hranjenjem ali igro mladičku doma nadenite navadno ovratnico.
  2. Pripnite lahek povodec in pustite, da ga nekaj minut vleče za seboj pod vašim nadzorom.
  3. Pojdite na dvorišče, držite povodec in mu dovolite, da hodi, kamor želi.
  4. Pokličite ga po imenu, ne da bi vlekli za povodec, in ga nagradite, ko pride.
  5. Vajo zaključite po največ 5 minutah, da ne izgubi pozornosti. Na ulico se odpravite, ko na dvorišču že mirno hodi na povodcu.
Mladiček pasme Pirenejski gorski pes z ovratnico in povodcem na dvorišču gleda proti lastnikovi roki
Mladiček z navadno ovratnico in lahkim povodcem, osredotočen na nagrado v lastnikovi roki.

Odpoklic, pobegi in lajanje

Odpoklic vadite s 3 do 5 ponovitvami naenkrat, najprej doma in na dvorišču, z najljubšimi priboljški. Kljub temu psa spuščajte s povodca samo na ograjenem območju. Zanesljiv odpoklic je dodatna varovalka, če pes pobegne.

Pobege preprečuje dobra ograja: brez lukenj in spodkopanih mest ter z vrati, ki se sama zapirajo. Ob prometni ulici je dvojna ograja najvarnejša, saj lahko pobegli pes takšne velikosti povzroči hudo prometno nesrečo. Ograjo preverjajte vsak teden.

S šolanjem lahko lajanje zmanjšate, vendar ne bo povsem izginilo. Če so sosedje blizu, psa ponoči pripeljite v hišo, zastirajte mu pogled na ulico in nagrajujte mirno vedenje brez lajanja.

Koliko gibanja potrebuje

Mladiček naj se prosto igra, kolikor sam želi, vendar ga ne silite v dolge sprehode. Najprej se razvije okostje, šele nato mišice. Do prvega leta starosti ga ne spodbujajte k skakanju: ponavljajoči se skoki in spolzka tla lahko poškodujejo vezi.

Velik pes ne pomeni, da potrebuje veliko teka. Odraslemu psu zadostuje približno ura gibanja na dan, poleg tega pa potrebuje ograjeno dvorišče, po katerem lahko patruljira. Gosta dlaka ga ščiti pred slabim vremenom, v vročini pa ga sprehajajte zgodaj zjutraj in pozno zvečer ter mu zagotovite vodo in senco. Med primernimi dejavnostmi sta sledenje in trening poslušnosti. Z agilityjem začnite po prvem letu starosti in brez visokih skokov.

Pirenejski gorski pes hodi po makadamski poti ob kamnitem zidu

Zdravje, prehrana in nega

The Royal Kennel Club in veterinarska organizacija PDSA navajata življenjsko dobo manj kot 10 let, druge kinološke organizacije pa od 10 do 12 let. Realno lahko pričakujete približno 10 let.

Pogoste bolezni in zdravstveni testi

Sklepi in kosti. Displazija kolkov je ena glavnih zdravstvenih težav pri tej pasmi, zato je treba pri obeh starših preveriti rezultate rentgenskega slikanja kolkov. Znaki so težavno vstajanje, šepanje in izogibanje stopnicam. Opisani so tudi izpah pogačice, panosteitis (boleče vnetje kosti pri odraščajočih psih) in osteosarkom, maligni kostni tumor. Če pes šepa ali ima oteklino na nogi, ga odpeljite k veterinarju.

Nevronalna degeneracija (NDG). Univerza v Minnesoti opisuje dedno bolezen živčnega sistema, ki se začne že precej pred prvim letom starosti: z drsenjem po gladkih tleh in nerodno hojo, izrazitejšo na zadnjih nogah. Sčasoma se stanje slabša. Na voljo je DNK-test.

Pritlikavost (hondrodisplazija). Mladički se skotijo normalni, vendar so pri 14 dneh že vidno nesorazmerni, s krajšimi nogami, telesom in gobcem. Odrasli psi dosežejo višino od 33 do 46 cm. Bolezen se deduje recesivno, zanjo pa je prav tako na voljo DNK-test.

Oči in kri. Profil pasme na portalu IPFD DogWellNet vključuje multifokalno retinopatijo (CMR1, CMR3) in Glanzmannovo trombastenijo, motnjo strjevanja krvi. Za obe bolezni so na voljo DNK-testi. Bodite pozorni na slabšanje vida in dolgotrajno krvavitev tudi po manjši rani.

Zasuk želodca. Tveganje je večje pri velikih psih z globokim prsnim košem, kot je nemška doga. Napihnjen trebuh, neuspešni poskusi bruhanja, močno slinjenje in nemir zahtevajo takojšnjo veterinarsko pomoč: brez nujnega posega je stanje smrtno nevarno.

Opisani so tudi gluhost, epilepsija in entropij, pri katerem se veka zaviha navznoter. Mladiček, ki se ne odziva na zvoke, epileptični napadi in drgnjenje oči so razlogi za veterinarski pregled.

Od vzreditelja zahtevajte dokumentacijo za oba starša: rezultate rentgenskega slikanja kolkov in rezultate DNK-testov za NDG in pritlikavost. Nosilca recesivne bolezni je dovoljeno pariti le z genetsko čistim partnerjem, sicer se lahko skotijo bolni mladički.

Prehrana

Veliki psi imajo med rastjo občutljive sklepe. Zato naj mladiček odrašča raje vitek, vendar ne presuh. Hrano za mladiče mu dajajte do 18. meseca starosti, nato pa hrano za odrasle pse. Količine preverite na embalaži in jih prilagajajte telesni kondiciji: rebra morate ob božanju začutiti, vendar naj jih prekriva tanka plast maščobe.

Od 2. do 4. meseca starosti ga hranite trikrat na dan, od 4. meseca do prvega leta dvakrat, nato pa enkrat ali dvakrat. Zaradi tveganja za zasuk želodca izberite dva obroka, posode ne dvigujte na stojalo in psu ne dovolite teka takoj po hranjenju. Hrano pustite na voljo približno 10 minut, nato jo odstranite. Novo hrano uvajajte postopoma, skozi več obrokov. Sveža voda naj bo vedno na voljo.

Čokolada, grozdje, rozine, čebula in česen so za pse strupeni. Izogibajte se sladkarijam in kostem piščanca, zajca, jagnjeta in prašiča: lahko povzročijo zaporo črevesja.

Nega dlake in telesa

Dlaka. Mladička že od prvih dni navajajte na mehko krtačo, od tretjega meseca pa na glavnik s širokimi zobmi. Pri približno štirih mesecih začne izgubljati mladičkovo dlako. Francoski pasemski klub svetuje krtačenje vsakih 10 dni, The Royal Kennel Club pa priporoča krtačenje več kot enkrat tedensko. Začnite z enkrat tedenskim krtačenjem in pogostost povečajte v obdobju močnega izpadanja dlake.

Kopanje. Bela barva lahko zavede. Dlaka se čisti sama: pustite, da se blato posuši, nato ga izkrtačite. Francoski pasemski klub kopanja ne priporoča.

Ušesa. Za ušesi nastajajo vozli sprijete dlake, ki jih ni mogoče razčesati. Previdno jih odstrizite s škarjami.

Sledniki. Dvojni sledniki se med hojo ne obrabljajo. Vsak mesec preverjajte dolžino krempljev na njih in veterinarja vprašajte, kako jih pravilno krajšati.

Koža. Temne lise na koži pod dlako so za to pasmo normalne.

Podobne pasme: ali je patou prava izbira za vas?

Karakačanski pes. Opravlja enako nalogo pri čredah, vendar izvira iz jugovzhodne Evrope. Barv je več: bela, črna, rjava in tigrasta.

Tornjak. Varuje živino in dvorišča v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem. Je nižji, meri od 60 do 70 cm in ima običajno lisasto dlako.

Turški kangal. Še en čuvaj ovac, z dlako dolžine od 3 do 7 cm in obvezno črno masko. Potrebuje manj krtačenja.

Novofundlandec. Spada v isti oddelek FCI, vendar je njegova naloga vleka tovora in delo v vodi. Manj laja in je prijaznejši do neznancev.

Bernski planšarski pes. Tribarven kmečki pes iz Švice. Lažje ga je šolati in ima manj izrazit čuvajski nagon.

Prednosti in slabosti

✅ Prednosti

  • Doma je miren in išče stik z ljudmi.
  • Po naravi varuje dvorišče, brez posebnega šolanja.
  • Odraslemu psu zadostuje približno ura gibanja na dan.
  • Do otrok v družini je običajno potrpežljiv.
  • Dlaka se čisti sama in skoraj ne potrebuje kopanja.

❌ Slabosti

  • Z lajanjem opozarja na svojo prisotnost.
  • Rad pobegne in potrebuje varno ograjo.
  • Ni primeren za stanovanje.
  • Šolanje poteka počasi in zahteva potrpežljivost vsaj v prvem letu.
  • Močno mu izpada dlaka.
  • Do tujih psov je lahko agresiven.
  • Živi približno 10 let.

Če slabosti prevladajo nad prednostmi, si oglejte celoten seznam pasem psov.

Ali je Pirenejski gorski pes primeren zame?

Za pasmo Pirenejski gorski pes se odločite, če imate veliko ograjeno dvorišče, vas lajanje in izpadanje dlake ne motita ter si želite mirnega čuvaja namesto ubogljivega športnega psa. Pasma ni za vas, če živite v stanovanju, želite sprehode brez povodca ali ste ves dan zdoma. Če ste v dvomih, si pred odločitvijo oglejte še druge pasme psov.

Uporabljeni viri

Izjava o omejitvi odgovornosti

Informacije v tem članku so namenjene splošnemu izobraževanju. Ne nadomeščajo posveta z veterinarjem ali usposobljenim inštruktorjem za šolanje psov.

Vsak pes je drugačen. Opisane značajske lastnosti in zdravstvena tveganja se nanašajo na pasmo kot celoto in ne veljajo nujno za posameznega psa. Ob zdravstvenih ali vedenjskih težavah se obrnite na strokovnjaka.