Aljaški malamut ali kaj pomeni severni pes

Aljaški malamut: izvor, zgodovina in videz

Severni pes, vzrejen za vleko tovora

Pasma izvira iz severozahodne Aljaske, iz območja okoli zaliva Kotzebue. Njeno ime tradicionalno povezujejo z domorodnimi Inupiati, ki jih nekateri zgodovinski viri imenujejo Malemiuti. Njihovi psi so vlekli s tovorom naložene sani. Na Arktiki je moral tak pes vleči več ur, po težavnem terenu in v hudem mrazu, zato so bile trdne tace, gosta dlaka in moč bolj cenjene kot hitrost.

Sodobna pasma ne izhaja iz ene same zaprte krvne linije. Vprežne pse na Aljaski so med seboj križali, zlasti ko je povpraševanje po njih močno naraslo, na primer med zlato mrzlico ob koncu 19. stoletja. Genetska raziskava avtohtonih pasem psov v Ameriki je pri malamutu odkrila starodavne materinske linije, hkrati pa opozarja, kako težko je brez pridržkov izslediti izvor današnjih psov.

Ko se je na severu uveljavil motorni promet, so tovorne vprege postopoma izgubile pomen. Malamut se je ohranil v športih s pasjo vprego, danes pa večina psov te pasme živi kot hišni ljubljenčki. Njegova postava pa še danes razkriva, čemu je bil prvotno namenjen, kot pri večini severnih pasem psov, katerih videz sta oblikovala delo in podnebje.

Velikost in telesna zgradba

Malamut je velik in čvrsto grajen, z močnim hrbtom, globokimi prsmi in dobro razvitim mišičjem. Standard Mednarodne kinološke zveze (FCI) kot zaželeno velikost za tovorno delo navaja višino vihra 63,5 cm in težo 38 kg za samce ter 58,5 cm in 34 kg za samice. Zdrav pes je lahko nekoliko nad temi vrednostmi ali pod njimi. Pri ocenjevanju so enako pomembna tudi razmerja, gibanje in splošno stanje.

Glava je široka, uhlji so trikotni in pokončni, oči pa mandljaste in rjave. Modre oči, ki so pogoste pri sibirskem haskiju, so pri malamutu izključujoča napaka. Tace so velike in čvrsto sklenjene, z debelimi blazinicami in zaščitnimi dlakami med prsti. Ko pes ne dela, nosi košat rep nad hrbtom, kjer valovi kot pero. Tesno zavit ali na hrbet položen rep je odstopanje od standarda.

Najdemo tudi malamute, ki tehtajo precej več od navedenih 38 oziroma 34 kg. Več kilogramov ne pomeni boljšega psa. Odvečna teža obremenjuje sklepe in naredi gibanje okorno, pri delovni pasmi pa je sproščen in vzdržljiv hod ena od temeljnih zahtev.

Dlaka in barva

Dlaka je dvoslojna. Poddlaka je gosta, volnata in na otip rahlo mastna, nad njo pa raste groba, čvrsta krovna dlaka, ki varuje pred vlago in mrazom. Barva sega od svetlo sive prek temnejših sivih odtenkov do črne, obstajajo pa tudi psi soboljaste barve z odtenki do rdeče. Ne glede na osnovno barvo so trebuh, deli nog, tace in posamezni deli maske na obrazu beli. Edina dovoljena enobarvna različica je povsem bela.

Poleti dlaka naravno postane krajša in redkejša.

Značaj in vedenje malamuta

Navezan na ljudi, samostojen pri odločitvah

Malamuti so na svojo družino običajno zelo navezani. Znajo biti igrivi in nežni, ko pa si želijo pozornosti, postanejo precej vztrajni. Večina do neznancev ni nezaupljiva, zato je pametneje izbrati drugo pasmo, če iščete predvsem čuvaja. Lajajo razmeroma malo, veliko pa jih tuli ali oddaja zategnjene, „govoreče“ zvoke.

Navezanost pa ne prinese samodejno tudi ubogljivosti. Malamut pogosto odlično razume, kaj se od njega pričakuje, pa vendar raje sledi vonju ali pogleda, kaj počne mačka čez cesto. To ni znak neumnosti niti nepopravljive trmoglavosti. Trajne navade se oblikujejo s potrpežljivostjo, jasnimi znaki in nagradami, za katere se je pes res pripravljen potruditi.

Mlad malamut, ki dolgo nima kaj početi, si zabavo pogosto poišče sam: koplje po dvorišču, gloda vse, kar mu pride pod zobe, ali išče pot čez ograjo. Tega ne počne vsak pes, a dvorišče je bolje pripraviti vnaprej.

Otroci, drugi psi in male živali

Dobro vzgojen malamut lahko mirno živi v družini z otroki. Pes, ki tehta več kot 30 kg, pa lahko med igro zlahka podre majhnega otroka, čeprav tega ne stori namerno. Otrok in psa ne puščamo brez nadzora, pa naj se žival zdi še tako mirna. Otrok pa mora vedeti, da psa ne vlečemo za ušesa in ga ne motimo med hranjenjem ali počitkom.

Z drugimi psi se malamuti razumejo različno. Nekateri brez težav živijo z drugim psom v hiši, drugi postanejo napeti ob srečanju z neznanim psom, nekateri pa težko prenašajo pse istega spola. Zgodnja socializacija z različnimi psi pomaga, ne zagotavlja pa, da bo odrasel malamut maral vsakega psa.

Bolj zapleteno je z mačkami, zajci, pticami in drugimi malimi živalmi. Lovski nagon je pri tej pasmi pogosto močan. Pes, ki je odraščal z domačo mačko in jo sprejema, se lahko vseeno zapodi za sosedovo. Kjer je divjad ali promet, malamuta sprehajamo na povodcu ali ga spustimo le na zanesljivo ograjenem območju.

Reja, prehrana in zdravje

Hiša z dvoriščem ali stanovanje

Dvorišče pomaga, ne nadomesti pa sprehodov in pozornosti. Malamut, ki dan preživi sam za ograjo, se dolgočasi nič manj kot pes, zaprt v stanovanju. Potrebuje bližino svojih ljudi in predvidljiv dnevni ritem.

Tudi reja v stanovanju je mogoča, če ga lastnik lahko večkrat na dan pelje ven in ima pes doma mirno mesto za počitek. Velik pes pa zavzame kar nekaj prostora in močno linja, če tuli, pa ga bodo slišali tudi sosedje. Ograja dvorišča mora biti visoka in trdna, če pes koplje, pa je treba utrditi tudi njen spodnji del.

Za malamuta je pri nas najtežje poletje. V najbolj vročih urah ne hodimo na sprehod, pes pa potrebuje senco, ves čas svežo vodo in dostop do hladnega prostora. V parkiranem avtomobilu ga ne puščamo niti za kratek čas. Če v vročini začne pospešeno sopsti, oslabi ali se opoteka, ga prestavimo na hladno in takoj pokličemo veterinarja.

Prehrana glede na starost in obremenitev

Mladička hranimo s popolno hrano za rastoče pse velikih pasem. Pri njih lahko odvečne kalorije in nepravilno razmerje med kalcijem in fosforjem motijo razvoj kosti in sklepov. Če je hrana uravnotežena, kalcija ne dodajamo na lastno pest.

Količina, navedena na embalaži, je le izhodišče. Isti pes lahko pozimi, ko se veliko giblje, potrebuje več hrane, v mirnejših poletnih mesecih pa manj. Tehtnica je koristna, a ne pove vsega. Pod gosto dlako je malamut lahko videti vitek, čeprav se je v resnici zredil. Rebra morajo biti lahko otipljiva, za njimi pa mora biti opazen pas.

Odraslega malamuta običajno hranimo dvakrat na dan. Tik pred obrokom in po njem tek in velik napor nista priporočljiva. Pri velikih psih z globokimi prsmi obstaja nevarnost razširitve in zasuka želodca, ki je življenjsko nevarno stanje. Nenadoma napihnjen trebuh, nemir in neuspešno siljenje na bruhanje so razlog, da takoj odidete k veterinarju, ne da bi čakali do jutra.

Zdravstvene težave in življenjska doba

Aljaški malamut običajno živi od 10 do 14 let. Koliko bo živel posamezen pes, je odvisno od dednosti, prehrane, telesne teže in veterinarske oskrbe.

Kot pri večini velikih pasem je treba posebno pozornost nameniti displaziji kolkov. Nagnjenost k njej je dedna, vpliv pa imata tudi hitra rast in prekomerna teža. Plemenske pse rentgensko pregledajo in jim uradno ocenijo kolke. Dobri rezultati staršev zmanjšajo tveganje za mladiče, ne izključijo pa ga.

Od očesnih bolezni se pri pasmi pojavljajo nekatere oblike sive mrene in degeneracija čepnic v mrežnici, znana kot dnevna slepota. Pes s to boleznijo slabo vidi pri močni svetlobi, medtem ko je njegov vid pri šibki svetlobi običajno ohranjen. Znani so tudi primeri hondrodisplazije, ki vpliva na rast kosti in povzroča skrajšane okončine, ter hipotiroze, torej zmanjšanega delovanja ščitnice.

Za vzreditelje je posebej pomembna dedna polinevropatija pri pasmi aljaški malamut. Povezana je z mutacijo gena NDRG1, prizadene periferne živce in lahko že pri mladem psu povzroči šibkost in moteno hojo. Laboratorij za pasjo genetiko Univerze v Minnesoti opisuje genetski test in recesivni način dedovanja. Pes z eno kopijo mutacije običajno ne zboli, lahko pa jo prenese na potomce, zato se rezultat upošteva pri izbiri parov za vzrejo.

Kaj preveriti pri izbiri mladička

Rodovnik pokaže, od katerih psov mladiček izvira, o njegovem zdravju pa ne pove ničesar. Poleg rodovnika zahtevajte izvide preiskav obeh staršev, na primer oceno kolkov, očesni pregled in genetski test za polinevropatijo. Resen vzreditelj zna pojasniti, zakaj je za par izbral prav ta dva psa in kakšne težave so se pojavljale v liniji. Če vas kdo prepričuje, da mladiček ne bo nikoli zbolel, je to razlog za dvom.

Oglejte si tudi kraj, kjer odraščajo mladiči. Biti morajo videti zdravi, živeti v čistem prostoru in se ne smejo bati ljudi. Če je mogoče, spoznajte tudi psico mater in vprašajte za razglistenje, cepljenja in veterinarske preglede. Velikost mladička in njegova puhasta dlaka sta slabo merilo za izbiro. Pomembneje je, ali boste čez leto dni imeli čas in pogoje za psa z velikostjo in energijo odraslega malamuta.

Aljaški malamut in podobne pasme

Sibirski haski

Malamuta najpogosteje zamenjujejo s sibirskim haskijem. Obe sta severni vprežni pasmi s pokončnimi uhlji in gosto dvoslojno dlako, vendar je haski opazno lažji in vitkejši. Malamut ima masivnejše okostje, širšo glavo in močnejše mišičje. Razlika izhaja iz dela, za katero sta bili pasmi razviti. Malamuti so v zmernem tempu vlekli težke tovore, haskije pa so vpregali za dolge razdalje z lahkim tovorom in večjo hitrostjo.

Dober kazalnik so tudi oči. Haski ima lahko modre, rjave ali raznobarvne oči, malamut pa rjave. Po eni sami fotografiji pa izvora psa ni mogoče zanesljivo določiti, še posebej če gre za mešanca.

Samojed

Samojed je prepoznaven po beli ali kremni dlaki in po „nasmehu“, ki mu ga dajejo rahlo privzdignjeni kotički ustnic. Tudi on izvira s severa in ima gosto poddlako, vendar je manjši in lažji od malamuta. Psi samojedskih ljudstev v Sibiriji so vlekli sani in pomagali pri delu s čredami severnih jelenov. Za človeka, ki ne želi posvečati časa razčesavanju in dolgim sprehodom, nobena od teh dveh pasem ni primerna.

Akita inu

Akita inu je malamutu podobna po pokončnih uhljih, močnem telesu in repu, ki ga nosi nad hrbtom. Pri akiti pa je rep zavit v tesen obroč. Podobnost je le zunanja. Akita je japonska pasma, sprva namenjena predvsem lovu, in nima nobene povezave s severnoameriškimi tovornimi vpregami. Do neznancev je pogosto zadržana, malamut pa jih običajno sprejme prijazno, čeprav je značaj posameznega psa močno odvisen od dednosti, zgodnje socializacije in vzgoje.