Bernardinec je velikanski gorski pes iz Švice, povezan s hospicem na prelazu Veliki Sveti Bernard. Plečna višina psov je od 70 do 90 cm, psic od 65 do 80 cm, teža pa je običajno od 54 do 81 kg. FCI ga uvršča v skupino 2, sekcijo 2.2. Standard opisuje njegovo naravo kot prijazno in čuječo.
Doma je bernardinec običajno miren in potrpežljiv ter se rad zadržuje v bližini ljudi. Izziv pri življenju z njim je predvsem njegova velikost. Pes, ki tehta toliko kot odrasel človek, se mora lepega vedenja naučiti že kot mladič, slina in linjanje skozi vse leto pa sta del vsakdana. Njegova življenjska doba je v povprečju krajša od 10 let. Za večino ljudi z majhnim stanovanjem je pametneje, da v katalogu pasem psov poiščejo drugo pasmo.
Bernardinec se najbolje počuti v družini s prostornim domom in trdno ograjenim dvoriščem, kjer je nekdo večji del dneva doma. Standard FCI ga opisuje kot psa spremljevalca in čuvaja na kmetiji, nekateri kinološki klubi pa ga uvrščajo v skupino delovnih psov.
Izvor
Švica, prelaz Veliki Sveti Bernard (2.469 m)
Plečna višina
Psi od 70 do 90 cm, psice od 65 do 80 cm
Teža
Običajno od 54 do 81 kg; standard teže ne določa
Življenjska doba
Manj kot 10 let
Dlaka
Kratka ali dolga, z obilno podlanko
Barve
Bela z rdečimi lisami ali z rdečim plaščem, z obveznimi belimi oznakami
Potreba po gibanju
Približno ena ura na dan za odraslega psa
V 11. stoletju so menihi na najvišji točki prelaza Veliki Sveti Bernard, na 2.469 m nadmorske višine, ustanovili hospic, ki je nudil zavetje popotnikom in romarjem. Po zgodovinskem pregledu v standardu FCI so tam od sredine 17. stoletja redili velike gorske pse, sprva za stražo. Na slikah se pojavijo že leta 1695, v pisnem dokumentu hospica pa so omenjeni leta 1707.
Sčasoma so psi začeli spremljati ljudi čez prelaz in iskati popotnike, ki so se izgubili v snegu in megli. Zgodbe o rešenih ljudeh in spomini vojakov Bonapartove vojske, ki so tod šli leta 1800, so v 19. stoletju razširili njihov sloves po Evropi. Takrat so jih imenovali „psi Barry“, najslavnejši pes iz hospica, Barry, pa je postal vzor reševalnega psa.
Priljubljena podoba bernardinca s sodčkom žganja okoli vratu pa je romantična izmišljotina. Kraljevi kinološki klub jo povezuje z viktorijanskim slikarjem Edwinom Landseerjem, ki je naslikal prva dva bernardinca, pripeljana v Veliko Britanijo.
Neposredni predniki bernardinca so veliki kmečki psi iz te regije. Iz njih se je v le nekaj generacijah oblikoval današnji tip pasme. Podoben kmečki izvor ima tudi bernski planšar, vendar ga FCI uvršča v drugo sekcijo skupine 2, poleg tega je nižji: plečna višina psov je od 64 do 70 cm.
Zgodovina pojasnjuje tudi, zakaj danes obstajata dve različici dlake. Domnevajo, da so k večjim in bolj dolgodlakim psom prispevala križanja z novofundlandcem in bloodhoundom. Del menihov tega ni odobraval, ker se na dolgi dlaki v snegu nabira led, zato so v hospicu obdržali tudi pse starega kratkodlakega tipa.
Prvi korak k organizirani vzreji je naredil Heinrich Schumacher iz Holligena pri Bernu, ki je leta 1867 kot prvi začel izdajati rodovnike za svoje pse. Ko so februarja 1884 odprli švicarsko rodovno knjigo SHSB, so bili bernardinci na samem njenem začetku. Prvi vpis je bil bernardinec Léon, enako pa velja za naslednjih 28 vpisov.
Istega leta, 15. marca 1884, so v Baslu ustanovili švicarski klub pasme. Tri leta pozneje, na mednarodnem kinološkem kongresu 2. junija 1887, je bil bernardinec priznan za švicarsko pasmo, njegov standard pa je postal obvezen. Od takrat velja za švicarskega narodnega psa, FCI pa je pasmo dokončno priznala 28. avgusta 1954.
Standard FCI št. 61
Veljavni standard FCI št. 61 je bil objavljen 4. aprila 2016 in priznava dve različici pasme, kratkodlako z dvoslojno dlako in dolgodlako. Pri obeh je telo močno in mišičasto, glava pa masivna in izrazita.
Standard za pse določa plečno višino od 70 do 90 cm, za psice pa od 65 do 80 cm. Višjega psa ne ocenijo slabše, če je skladen in se pravilno giblje, pes pod najmanjšo višino pa je izključen.
Teže standard ne navaja. V praksi odrasli bernardinci običajno tehtajo od 54 do 81 kg. Telo je nekoliko daljše, kot je visoko, razmerje med višino in dolžino pa je 9 proti 10. Hrbet je širok in raven, prsni koš pa zmerno globok, vendar ne sodčast.
Lobanja je široka in rahlo zaobljena, prehod s čela na gobec pa je jasno izražen. Nos je črn, širok in kvadraten. Zgornje ustnice so dobro razvite, vendar čvrste in ne preveč povešene, zato kotički ust ostanejo vidni.
Oči so srednje velike, od temno rjave do lešnikovo rjave barve. Zaželene so „naravno tesno prilegajoče se veke“, dovoljena je le zelo majhna guba na spodnji veki. Ohlapne veke veljajo za napako, entropij in ektropij pa vodita do izključitve. Ko si ogledujete starša mladiča, bodite zato pozorni na spodnje veke. Rdeča, povešena sluznica pod očesom je zdravstvena težava, ne značilnost pasme.
Uhlji so srednje veliki, nastavljeni visoko in široko, trikotne oblike z zaobljenimi konicami. Rep je dolg in težak, sega vsaj do skočnega sklepa in v mirovanju visi navzdol.
Kratkodlaka različica ima gosto in grobo krovno dlako, ki se tesno prilega telesu, obilno podlanko in rahle „hlačke“ na stegnih.
Dolgodlaka ima ravno, srednje dolgo dlako in prav tako obilno podlanko. Nad križem je dlaka običajno rahlo valovita, sprednje noge imajo resice, rep pa je košat. Pri obeh različicah je dlaka na obrazu in uhljih kratka.
Osnovna barva je bela, z manjšimi ali večjimi rdečimi lisami, ki se lahko združijo v sklenjen rdeč plašč na hrbtu in bokih. Pretrgan rdečkastorjav plašč je enakovreden, tigrasta rdečkastorjava barva je dovoljena, rjavkastorumena pa se tolerira. Obvezne bele oznake so na prsih, tačkah, konici repa, okoli gobca, na sredini čela in na zatilju, zaželena pa sta bel ovratnik in simetrična temna maska. Prav bele oznake ločijo kratkodlakega bernardinca od mastifa, ki je enobarven ali tigrast in ima črno masko.
Standard ne dovoljuje popolnoma belega ali popolnoma rdečega psa, prav tako ne druge barve ali nosu brez pigmenta. Če vam kdo ponuja „redkega“ črnega ali enobarvnega bernardinca, ta ne ustreza standardu pasme.
Prijazna narava je zapisana tudi v standardu FCI, ki temperament opisuje kot miren do živahen, psa pa kot čuječega. Agresivni in pretirano plašni psi so izključeni. V vsakdanjem življenju so bernardinci znani kot potrpežljivi in navezani na svojo družino.
Izziv je njegova velikost. Odrasel pes s približno 60 kg, ki ni naučen lepega vedenja, vleče povodec in skače na ljudi brez kakršnega koli slabega namena. Zato se šolanje z nagradami začne že prve dni doma in traja vse življenje, saj se bernardinec hitro nauči tudi slabih navad.
Dokler je mladič majhen, ga lahko dvignete in prenesete, čez leto dni pa to ne bo več mogoče. Zato so prvi meseci čas, ko se mora v miru navaditi na vse, s čimer se bo srečeval kot odrasel pes. Vsak dan se po nekaj minut dotikajte njegovih tačk, uhljev, ustnic in zob ter ga nagradite, da se pozneje striženje krempljev in čiščenje gub ne spremenita v boj s 60-kilogramskim psom.
Seznanjajte ga z mirnimi ljudmi in psi, ne da bi ga silili, naj se jim približa, in ga vozite z avtom na kratke razdalje, ki se končajo z nečim prijetnim. Ostajanja samega se nauči postopoma: začnite z nekaj minutami in čas počasi podaljšujte.
Skakanje ob pozdravu je ljubko, dokler je mladič majhen, pri psu s težo odraslega človeka pa postane nevarno. Na tem je dobro začeti delati že prvi teden doma:
Bernardinec opazi tujce in jih običajno naznani, vendar standard ne dopušča agresije, zato od njega ne gre pričakovati aktivnega varovanja. Za takšno nalogo so bile vzrejene druge pasme, na primer psi čuvaji črede, kot je kavkaški ovčar.
Koliko določen pes laja, je bolj odvisno od posameznika kot od pasme. Če lajanje postane težava, je bolje pravočasno poiskati certificiranega strokovnjaka za vedenje psov, preden se navada utrdi.
Bernardinci se običajno dobro razumejo z ljudmi vseh starosti, tudi z otroki. Ob majhnih otrocih je vseeno potreben nadzor, saj lahko vznemirjen pes takšne mase otroka podre povsem nenamerno. Otroke naučite, naj psa božajo po hrbtu in naj ga ne objemajo okoli vratu.
Z drugimi psi se dobro socializiran bernardinec praviloma razume. Seznanjanje z mačkami in malimi hišnimi ljubljenčki naj poteka počasi in pod nadzorom.
Redko je to priročna rešitev. Kraljevi kinološki klub za to pasmo priporoča veliko hišo in veliko dvorišče. V majhnem stanovanju bernardinec težko najde prostor, kjer bi lahko ležal, ne da bi bil v napoto, slina in odpadla dlaka pa sta tam še veliko bolj opazni. Če je dvorišče ograjeno, mora biti ograja trdna, saj nekateri bernardinci znajo najti šibko točko in pobegniti.
PDSA svetuje tudi, naj bernardinec na običajen dan ne ostaja sam dlje kot 4 ure, zato se pasma težko sklada z dolgim delovnikom zunaj doma. Podobno prijaznost do ljudi, a z veliko manj kilogrami, boste našli pri zlatem prinašalcu.
Bernardinca hranite s popolno in uravnoteženo hrano za pse. Dnevna količina je odvisna od njegove starosti in aktivnosti, zato jo je najbolje določiti skupaj z veterinarjem. PDSA priporoča, da dnevni obrok razdelite na dve hranjenji vsak dan ob istem času, priboljški pa naj ne presegajo 10 % dnevnih kalorij.
Obrok je bolje tehtati s kuhinjsko tehtnico kot meriti na oko, saj se pri tako veliki količini nabere tudi majhna vsakodnevna napaka. Če hrano menjate, to storite postopoma, tako da nekaj dni mešate staro z novo.
Mladič hitro raste in mamljivo je, da mu dajete več hrane. Visokokalorična prehrana v obdobju hitre rasti pa lahko poslabša spremembe pri displaziji kolkov. Izberite hrano, ki jo proizvajalec namenja mladičem velikanskih pasem, in skupaj z veterinarjem spremljajte njegovo težo in postavo.
Dobro kondicijo preverite z roko. Ko z dlanjo rahlo podrsate po telesu, rebra zatipate, vendar jih ne vidite, od zgoraj je za rebri vidna talija, s strani pa je trebuh rahlo privzdignjen. Če rebra težko zatipate, se je pes verjetno zredil in čas je, da se z veterinarjem pogovorite, za koliko zmanjšati obrok. Odvečna teža dodatno obremenjuje sklepe, ki so pri tej pasmi že tako ranljivi.
Razširitev in zasuk želodca je življenjsko nevarno nujno stanje. Posebej ogroženi so veliki psi z globokim prsnim košem, kot sta bernardinec in nemška doga. Med dejavniki tveganja so veliki obroki, hitro hranjenje in intenzivno gibanje kmalu po jedi. Dnevni obrok razdelite na več hranjenj in se neposredno po njih izogibajte telesnemu naporu. Napihnjen trebuh in neuspešno siljenje na bruhanje zahtevata takojšnjo veterinarsko pomoč, tudi ponoči.
Nekatera živila, ki so za ljudi varna, so za pse strupena. Med njimi so čokolada, grozdje in rozine, čebula, česen in por, oreščki makadamije, izdelki s ksilitolom, alkohol in surovo testo s kvasom. Bernardinec brez težav doseže kuhinjski pult, zato hrana ne sme ostajati na njegovem robu.
Bernardinci pijejo veliko vode, nato pa se okoli sklede nabere veliko sline. Priročno je, da je skleda velika in težka, da se ne prevrne, in da stoji na podlogi, ki jo je mogoče oprati. Vedno naj bo polna sveže vode, na sprehod v toplem vremenu pa vzemite s seboj vodo in zložljivo skledo.
Približno ena ura na dan
Po priporočilih PDSA za bernardinca potrebuje odrasel pes vsaj eno uro gibanja na dan. Ta čas je najbolje razdeliti na en daljši in nekaj krajših sprehodov, z igro, dejavnostmi, ki zaposlijo um, in časom brez povodca na zavarovanem mestu. Pri težavah s sklepi lahko veterinar priporoči manjšo obremenitev.
Ura gibanja velja za popolnoma odraslega psa. Dokler mladič raste, naj bodo sprehodi kratki in po mehki podlagi, pri igri pa naj tempo določa sam. Do konca rasti se je bolje izogibati:
Koristno je, da se mladič navadi v avto vstopati po rampi, namesto da skače. Začnite z rampo, položeno na tla, nagradite vsak korak in jo v nekaj tednih postopoma postavljajte vse bolj strmo.
Odrasel bernardinec je lahko težji od svojega lastnika, zato se je hoje na ohlapnem povodcu najbolje naučiti, dokler je pes še majhen.
Trenirajte po 3 do 5 minut večkrat na dan. Dušilne ovratnice in ovratnice z bodicami ne sodijo v šolanje.
Odpoklic vadite z 10 metrov dolgim povodcem na zavarovanem mestu. Nagrada mora biti za psa bolj zanimiva od tistega, kar pušča za seboj, na primer košček kuhanega mesa. Brez povodca ga spuščajte le tam, kjer je ograja trdna.
Gosta dlaka zadržuje toploto in odbija vodo, zato bernardinci težko prenašajo vročino. V vročem vremenu ga sprehajajte zgodaj zjutraj ali zvečer, ko je hladneje. Če dlani ne morete 7 sekund zadržati na podlagi, je ta prevroča za tačke.
Močno sopenje, pospešeno ali oteženo dihanje in oslabelost so lahko znaki vročinskega udara. V tem primeru psa premaknite v senco ali v hladen prostor, njegovo telo polijte s hladno vodo iz pipe, pri čemer pazite na nos in gobec, poskrbite za prepih in pokličite veterinarja. Ne pokrivajte ga z mokro brisačo, saj tako toplota ostane ujeta.
Sneg in mraz za zdravega odraslega psa običajno nista težava, saj ga gosta podlanka greje.
Primerni so mirni pohodi in igre iskanja hrane po vonju. Tudi vaje poslušnosti z nagradami psa utrudijo, ne da bi obremenile telo, medtem ko so skoki in ostri zavoji za sklepe naporni. Agility in tek skupaj z lastnikom bolj ustrezata lažjim in okretnejšim pasmam, kot je border collie.
Doma lahko poskusite tudi igro iskanja. V eni sobi skrijte nekaj koščkov hrane v kartonske škatle in pustite psu, da jih najde. Ko jih začne hitro najti, iskanje razširite na dve sobi ali na dvorišče.
Povprečna življenjska doba je krajša od 10 let. Današnji bernardinci so veliko večji od prvih psov te pasme in prav velikost je vzrok za velik del njihovih zdravstvenih težav. Zato je pametno, da že od prvega dne načrtujete sredstva za veterinarja.
Med najbolj opaznimi zdravstvenimi težavami pri bernardincih so nepravilnosti vek. Obsežna britanska raziskava veterinarskih kartotek 2,25 milijona psov (O'Neill in sodelavci, 2025) je pokazala, da so leta 2019 pri 6,1 % bernardincev postavili diagnozo entropij ali ektropij.
Po upoštevanju starosti in drugih dejavnikov je razmerje obetov (odds ratio) za takšno diagnozo pri bernardincu približno 39 v primerjavi s psi mešanci. To je statistična mera za primerjavo med skupinami in ne verjetnost, da bo določen pes zbolel, vendar kaže, kako močno je težava izražena v pasmi.
Entropij je zavihanje veke navznoter, proti očesu. Dlake drgnejo roženico, dražijo oko in lahko povzročijo bolečo razjedo. V raziskavi so ga ugotovili pri 5 % bernardincev.
Ektropij je nasprotno: navzven obrnjena in povešena spodnja veka. Ugotovili so ga pri 1,72 % bernardincev, kar je drugi najvišji delež med pasmami v raziskavi, takoj za neapeljskim mastifom.
Ektropij je razmeroma pogost tudi pri basetu (1,59 %) in nemški dogi (1,47 %), zato je treba pri vseh teh pasmah pred nakupom skrbno pregledati oči staršev.
Avtorji bernardinca opisujejo kot pasmo, pri kateri so veke pogosto predolge. To vodi v t. i. „diamantno oko“, pri katerem se spodnja veka na sredini povesi, zunanji kot pa se zavihne navznoter. Navajajo tudi svojo zgodnejšo raziskavo, v kateri je bernardinec med pasmami z večjim tveganjem za prolaps žleze tretje veke. Ta težava je videti kot rdeča oteklina v notranjem kotu očesa.
Doma bodite pozorni na izcedek iz oči, solzenje, mižanje in rdečino. V celotni raziskavi je bila polovica primerov diagnosticirana, preden je pes dopolnil približno 2 leti, zato se znaki običajno pojavijo pri mladem psu. Psa pokažite veterinarju že ob prvih znakih, preden pride do razjede.
Pri displaziji kolkov in komolcev se sklep ne prilega pravilno, sčasoma pa se razvije artritis. Displazija ima močno dedno komponento, na njen razvoj pa vplivajo tudi rast, prehrana in drugi dejavniki. Zato je pomembno, da imata oba starša izvide rentgenskega slikanja kolkov in komolcev po uradni shemi ocenjevanja. Pri pasmi se pojavljata tudi osteohondroza komolca, težava s hrustancem, ki povzroča bolečino in šepanje, ter bolezen križnih vezi kolena.
Znaki displazije kolkov se običajno pokažejo že med rastjo, pri starosti okoli 5 do 6 mesecev. Bodite pozorni na šepanje, togost, težave pri vstajanju in leganju, nepripravljenost za sprehode ter tek z obema zadnjima nogama hkrati, kot zajec.
Pri dilatacijski kardiomiopatiji (DCM) srčna mišica oslabi, sčasoma pa lahko pride do srčnega popuščanja. Prvi znaki, ki jih lastniki opazijo, so pomanjkanje energije, zaostajanje med sprehodom in včasih omedlevica. Pozneje se lahko pojavijo težko dihanje, kašelj, hujšanje in napihnjen trebuh.
Zasuk želodca je opisan v delu o prehrani.
Osteosarkom je agresiven kostni rak. Znaki vključujejo šepanje in bolečo, toplo in trdo oteklino, najpogosteje na nogi, včasih pa tudi nepričakovan zlom. Ob takšnih simptomih mora psa čim prej pregledati veterinar.
Krtačenje. Bernardinec se močno linja vse leto. Krtačiti ga je treba vsaj trikrat na teden, v obdobju menjave podlanke pa je dobro, da ga krtačite vsak dan. Pri dolgodlaki različici previdno razčesujte „hlačke“ na stegnih in resice na sprednjih nogah, kjer se dlaka lažje zvalja. Za primerjavo: pudelj se linja precej manj, vendar njegova dlaka zahteva striženje.
Koža. Med krtačenjem razgrnite dlako na vratu in stegnih ter preglejte kožo. Rdečo, vlažno liso ali bulo, ki raste, mora pregledati veterinar.
Slina. Bernardinec se močno slini in ko strese z glavo, slina poleti po stenah in pohištvu. Krpa ob vhodnih vratih in ob skledi za vodo zelo olajša brisanje ustnic po hranjenju in pitju.
Gube okoli ustnic. V njih se zlahka razvije dermatitis. Obrišite jih z mehko vlažno krpo, pri čemer za vsako gubo uporabite čist kos blaga, in jih osušite.
Oči. Kotičke oči vsak dan očistite z ločeno vlažno krpo. Rdečina ali gost izcedek je razlog za pregled.
Uhlji. Enkrat na teden preverite, ali se iz uhljev širi neprijeten vonj in ali je v njih izcedek. Kolikokrat na mesec jih čistite, se dogovorite z veterinarjem.
Kopanje. Bernardinca kopajte le, ko se umaže ali zaudari, s šamponom za pse. Dobro ga sperite in podlanko osušite do kože, saj se gosta dlaka suši več ur.
Kremplji in zobje. Kremplje skrajšajte, ko začnejo trkati po tleh. Zobe redno čistite s ščetko in zobno pasto za pse, da omejite nabiranje zobnih oblog in zobnega kamna.
Poletje. V toplih mesecih bernardinec potrebuje hladen prostor za počitek, na primer ploščice v senci, in stalen dostop do sveže vode.
Informacije v tem članku so splošno izobraževalne narave. Ne nadomeščajo posveta z veterinarjem ali usposobljenim inštruktorjem za šolanje psov.
Vsak pes je drugačen. Opisane značajske lastnosti in zdravstvena tveganja veljajo za pasmo kot celoto in ne nujno za posameznega psa. Pri zdravstvenih ali vedenjskih težavah se obrnite na strokovnjaka.