Mastif - velike pasme psov z močnim značajem

Zgodovina mastifov

Najzgodnejše sledi mastifom podobnih psov izvirajo iz Mezopotamije, pred več kot 4000 leti. Reliefi iz Asirije prikazujejo velike, težke pse, ki so jih uporabljali na lovu in v vojni. Te upodobitve so dovolj podrobne, da je mogoče prepoznati značilno postavo molosoidnih psov: masivno glavo, široka prsa in težke ude.

Stari Rimljani so se srečali s takšnimi pasmami psov med osvajanjem Britanije in so bili navdušeni nad njihovo močjo in pogumom. Pisni viri iz tistega časa opisujejo britanske pse kot izjemno velike in divje v boju. Rimljani so jih uvažali v Rim, kjer so jih uporabljali na arenah proti ljudem in živalim. To je mračna stran zgodovine pasme, a je dobro dokumentirana.

V srednjem veku so se mastifi razširili po vsej Evropi. V Španiji so jih uporabljali za varovanje ogromnih čred merinskih ovc, ki so prečkale deželo po posebnih poteh. V Italiji so jih vzrejali kot varnostne pse za posestva in gradove. V Tibetu so varovali samostane in nomadske tabore v ekstremnih podnebnih razmerah.

Vsaka dežela je razvila svojo različico mastifa, prilagojeno lokalni klimi, terenu in potrebam. Od tod izvira velika raznolikost pasem, ki jih danes združujemo pod skupnim imenom mastif. Kljub razlikam v videzu, dlaki in značaju si vse delijo skupno poreklo in skupno funkcijo: varovanje in zaščito.

Značilnosti mastifov

Mastifi so eni najtežjih psov na svetu. Angleški mastif lahko doseže 100 kg, tibetanski mastif pa navdušuje z gosto grivo in odpornostjo na mraz. Kljub razlikam med pasmami obstajajo lastnosti, ki so skupne skoraj vsem mastifom.

Velikost in postava. Vsi mastifi so veliki do zelo veliki psi. Imajo široko, masivno glavo, globoka prsa in težko kostno strukturo. Gibljejo se počasi in dostojanstveno, brez nepotrebnega hitenja. Ko mastif vstopi v sobo, ga ni mogoče spregledati.

Temperament. Mastifi so mirni in uravnovešeni psi. Niso hiperaktivni in ne potrebujejo ur teka vsak dan. Doma so tihi in nevsiljivi, a kadar je potrebno, se odzovejo hitro in odločno. Večina mastifov ne laja brez razloga, kar jih naredi precej sprejemljive v stanovanjskem okolju, če njihova velikost ni težava.

Zvestoba. Mastifi so zelo navezani na svojo družino. Radi so blizu ljudem, kljub svoji veliki postavi. Mnogi med njimi menijo, da so psi za naročje, in se bodo poskušali splezati k vam ne glede na svojo težo. Ta navezanost je lepa lastnost, a pomeni tudi, da samote ne prenašajo dobro.

Zaščitniški nagoni. Varovanje je tem psom prirojeno. Ni jih treba posebej uriti za to. Na neznanke se odzivajo s previdnostjo, a redko z agresijo brez razloga. Dobro socializiran mastif je previden, ne agresiven. Ta razlika je pomembna.

Aktivnost. Doma so mastifi počasni in mirni. Zunaj potrebujejo redne, a zmerne sprehode. Niso psi za jogging ali intenzivne športe. Prekomerna obremenitev, zlasti v mladosti, obremenjuje sklepe in lahko povzroči trajne težave.

Pasme mastifov

Mastifi so veliki varovalni psi z zgodovino, ki sega tisočletja nazaj. Vzrejani so bili za varovanje čred in posesti, v preteklosti pa so jih uporabljali tudi v vojni. Danes so predvsem spremljevalni psi in družinski čuvaji. Značilni so po masivni postavi, široki glavi in mirnem temperamentu. Če iščete psa, s katerim bi vsako jutro tekali po parku, mastif verjetno ni prava izbira. Če pa iščete mirnega, zvestega in impozantnega spremljevalca, ki bo že s svojo prisotnostjo odvrnil večino nezaželenih obiskovalcev, se splača brati naprej.

Glavne pasme mastifov

Angleški mastif

Angleški mastif je verjetno najbolj znan predstavnik skupine in ena najtežjih pasem psov sploh. Samci redno dosežejo 80 do 90 kg, nekateri pa presežejo 100 kg. Kljub temu niso psi, ki bi navduševali s hitrostjo ali energijo. Angleški mastif je počasen, metodičen in zelo miren v domu.

Pasma ima dokumentirano zgodovino v Angliji vsaj 2000 let. Uporabljena je bila za varovanje posesti, na rimskih arenah in kasneje za boj z medvedi in levi. Danes od vsega tega v značaju psa ni ostalo skoraj nič. Sodobni angleški mastif je dobrodušen velikan, ki obožuje kavč in družbo ljudi.

Pomembno je vedeti, da ta pasma zelo izgublja dlako in obilno slini. Lastniki se navadijo na krpe povsod po domu. Dlaka je kratka in enostavna za vzdrževanje, a količina dlake na oblačilih in pohištvu je znatna. Če ste alergični na pasjo dlako ali ne prenašate sline na oblačilih, ta pasma ni za vas.

Zdravstveno je pasma nagnjena k displaziji kolka in komolca, torziji želodca in srčnim težavam. Njegova življenjska doba je razmeroma kratka, okoli 8 do 10 let. To je nekaj, kar mora vsak bodoči lastnik sprejeti vnaprej in je dobro, da se pred odločitvijo dobro premisli.

Neapeljski mastif

Neapeljski mastif je pasma, ki je, ko jo enkrat vidiš, ne moreš zamenjati z nobeno drugo. Ogromna količina nagubane, viseče kože po celotnem telesu, težka glava in žalosten pogled ga naredijo nepozabnega. Izvira iz južne Italije in velja za neposrednega potomca rimskih bojnih psov, čeprav je bila sodobna pasma standardizirana šele po drugi svetovni vojni.

Njegov značaj je miren in zadržan. Neapeljski mastif ni pes, ki bi navdušeno pozdravil vsakega neznanega obiskovalca. Opazuje, ocenjuje in se odloča. Z družino je nežen in navezan, včasih do mere, ki preseneča tiste, ki ga poznajo le po videzu. Rad je blizu svojih ljudi in samote ne prenaša dobro.

Skrb za to pasmo zahteva veliko predanosti. Nagubano kožo je treba redno čistiti, zlasti okoli gobca in vratu, ker se v gubah zbira vlaga in lahko pride do draženja ali okužbe. Sline je v izobilju, morda več kot pri kateri koli drugi pasmi. To ni pretiravanje, temveč praktična resničnost, s katero lastniki te pasme živijo vsak dan.

Gibanje pri neapeljskem mastifu je počasno in okorno. Ni pes za aktivne ljudi. Pomembno je, da ga v mladosti ne preobremenjujemo, saj se okostje pri tako velikih pasmah razvija počasi in zgodnje obremenjevanje sklepov pusti trajne posledice.

Španski mastif

Španski mastif je morda najmanj poznana izmed glavnih pasem mastifov zunaj Španije, a v domovini ima zelo dolgo in dobro dokumentirano zgodovino. Stoletja so ga uporabljali za varovanje ogromnih čred merinskih ovc, ki so prečkale Španijo po posebnih poteh, imenovanih cañadas. Njegova naloga je bila varovati čredo pred volkovi, ne voditi jo. Ta razlika je ključna za razumevanje njegovega značaja.

Španski mastif je samostojen pes. Navajen je sprejemati odločitve brez človeka ob sebi. To ga naredi težje obvladljivega pri šolanju v primerjavi s pasmami, ki so bile vzrejene za tesno sodelovanje s človekom. Ni neposlušen, preprosto je neodvisen in ima svoje mnenje o tem, kdaj in kako se odzvati.

Fizično je zelo velik pes z gosto, polodolgo dlako in značilno reso pod grlom. Tehta med 60 in 100 kg. Obilno izgublja dlako, zlasti ob menjavi letnih časov. Dobro se prilagodi na mraz, a vročine ne prenaša dobro. V Sloveniji je podnebje primerno za to pasmo, zlasti v gorskih predelih.

Za razliko od nekaterih drugih mastifov je španski mastif precej aktiven in potrebuje več gibanja. Stanovanje zagotovo ni primerno mesto zanj. Potrebuje dvorišče in prostor ter po možnosti delo ali vsaj namen, četudi je to zgolj varovanje dvorišča.

Doga de Bordeaux

Doga de Bordeaux, znana tudi kot francoski mastif, je pasma z zelo značilnim videzom. Masivna glava z globokimi gubami in rdečkasto rjava dlaka jo naredijo zlahka prepoznavno. Glava je sorazmerno ena največjih med vsemi pasmami psov glede na velikost telesa. Po vsem svetu je pasma postala veliko bolj priljubljena po filmu iz leta 1989 s Tomom Hanksom , v katerem glavno vlogo igra ravno tak pes.

Njegov značaj je miren, zvest in zelo navezan na družino. Psi te pasme si navadno izberejo eno osebo, na katero so posebej navezani, a so dobri z vso družino. Z otroki so potrpežljivi in pozorni, kljub svoji veliki postavi.

Pasma je v Franciji znana vsaj od 14. stoletja, verjetno pa še prej. Uporabljali so jo za varovanje posesti, lov na veliko divjad in v preteklosti za pasje borbe. Sodobna doga de Bordeaux je veliko mehkejši pes od svojih prednikov, a zaščitniški nagon je ostal.

Zdravstveno velja omeniti, da ima pasma razmeroma kratko življenjsko dobo, okoli 5 do 8 let, kar je manj celo od drugih mastifov. Srčne težave in težave s sklepi so pogoste. Izbira vestnega rejca z jasnimi zdravstvenimi preiskavami staršev je pri tej pasmi še posebej pomembna.

Tibetanski mastif

Tibetanski mastif je morda najbolj eksotičen predstavnik skupine. Izvira iz Himalaje in Tibetske planote, kjer je bil uporabljen za varovanje samostanov, vasi in nomadskih taborov v razmerah, v katerih večina pasem preprosto ne bi preživela. Temperature v njegovi domovini padejo do minus 40 stopinj in njegova dlaka je razvita ravno za takšne razmere.

Gosta dvojna dlaka, masivna griva okoli vratu in glave ter ponosna drža ga naredijo nepozabnega. Barva se giblje od črne do rdečkasto rjave in zlate, včasih s značilnimi svetlimi lisami nad očmi.

Značaj tibetanskega mastifa se zelo razlikuje od večine drugih mastifov. Je bolj samostojen, bolj nezaupljiv do tujcev in težje vodljiv pri šolanju. Ni pes, ki bi želel ugajati človeku. Ima svoje mnenje in ga zagovarja. Izkušeni lastniki opisujejo tibetanskega mastifa kot psa z mačjim značajem v telesu medveda, in ta opis je precej natančen.

Pomembna posebnost je, da je tibetanski mastif nočni pes. V naravi je varoval tabore ponoči, zato je instinktivno bolj aktiven zvečer in ponoči. Ponoči veliko laja, kar je resna težava v mestnem okolju in je treba upoštevati pred odločitvijo za to pasmo.

Pasma se razmnožuje enkrat letno, za razliko od večine psov, ki imajo dva cikla. To je primitivna lastnost, ohranjena od divjih prednikov, in kaže, kako malo se je ta pasma spremenila v primerjavi z drugimi.

Bulmastif

Bulmastif je razmeroma nova pasma, ki je bila namerno ustvarjena v Angliji v 19. stoletju. Cilj je bil pridobiti psa, ki je dovolj hiter, da ujame lovokradca, in dovolj močan, da ga zadrži, ne da bi ga poškodoval. V ta namen so križali angleškega mastifa in buldoga v razmerju približno 60 proti 40.

Rezultat je bolj kompakten in bolj atletičen pes od angleškega mastifa, a z enako mirnostjo in zvestobo. Bulmastif je lažji za vzdrževanje od večine mastifov, manj slini in je nekoliko bolj aktiven, ne da bi bil pretirano energičen.

Šolanje bulmastifa zahteva doslednost. Psi te pasme so pametni, a imajo lastno voljo. Dobro delujejo z jasnimi pravili in mirnim, samozavestnim lastnikom. Ne odzivajo se dobro na prisilo ali nervozne reakcije s strani človeka. Če je lastnik nedosleden, pes to hitro razume in začne postavljati svoje meje.

Z otroki so bulmastifi dobri, zlasti če so z njimi odrasli. Do tujcev so zadržani, a redko agresivni brez razloga. Njihov naravni nagon je blokirati in zadržati, ne napasti, kar je pomembna značilnost pasme.

Molosoidne pasme, sorodne mastifom

Cane Corso

Cane Corso je italijanski molos z atletično postavo in zelo močnim zaščitniškim nagonom. Izvira iz južne Italije, kjer so ga uporabljali za varovanje kmetij in čred, lov na krupno divjad in v preteklosti za vojaške namene. Ime izvira iz latinskega cohors, kar pomeni varuh ali stražar.

Fizično je lažji in bolj atletičen od večine mastifov. Tehta med 40 in 60 kg, kar ga naredi bolj obvladljivega od angleškega ali neapeljskega mastifa. Gibanje je sproščeno in samozavestno. Glava je masivna, a brez pretiranih gub.

Značaj cane corsa se zelo razlikuje od dobrodušnega in počasnega angleškega mastifa. Je bolj energičen, bolj oster in zahteva resnejše šolanje in socializacijo. Ni pasma za začetnike. V pravih rokah je izjemno zanesljiv in zvest pes, a pri neizkušenem ali nedoslednem lastniku lahko postane težava.

Fila Brasileiro

Fila Brasileiro je brazilska pasma, ustvarjena iz evropskih mastifov, ki so jih prinesli portugalski kolonizatorji, in lokalnih psov. V Braziliji so jo uporabljali za varovanje plantaž, lovljenje zbežalih sužnjev in lov. Ta zgodovina je mračna, a je neločljiv del porekla pasme.

Fizično je zelo velik pes z značilno nagubano kožo in težko glavo, podedovanima od mastifskih prednikov. Tehta med 60 in 90 kg. Gibanje je opisano kot kamelji hod, zaradi načina, kako pes premika obe nogi na isti strani hkrati. To je edinstvena značilnost pasme.

Značaj file brasileiro je zelo specifičen. Pasma je znana po izjemni zvestobi do gospodarja in družine ter globokem nezaupanju do tujcev. Brazilski kinološki standard izrecno navaja, da je agresivnost do tujcev sprejeta in zaželena lastnost pasme, kar jo naredi zelo drugačno od večine psov, pri katerih se agresivnost šteje za napako.

Dogo Argentino

Dogo Argentino je argentinska pasma z izključno belo dlako in atletično postavo. Ustvarjena je bila v 20. stoletju s križanjem številnih pasem, vključno s kordobskim bojnim psom, španskim mastifom, buldogom, bokserjem in drugimi. Cilj je bil pridobiti psa za lov na krupno divjad, vključno s pumami in divjimi prašiči, v surovem okolju argentinske pampe.

Fizično se zelo razlikuje od tipičnega mastifa. Je lažji, bolj mišičast in bolj atletičen. Bela dlaka je značilna in edina, ki jo standard dovoljuje, z izjemo ene temne lise okoli očesa, ki je dovoljena.

Njegov značaj je pogumen, energičen in zelo zvest družini. Zahteva resno telesno aktivnost, veliko več kot preostale pasme v tej skupini. Ni pes za pasiven način življenja. Socializacija je zelo pomembna, saj ima pasma močan lovni nagon in je lahko agresivna do drugih živali.

Alabaj

Alabaj, znan tudi kot srednje azijski ovčar, je ena najstarejših pasem na svetu. Izvira iz obsežnih step in gora Srednje Azije, vključno s Turkmenistаnom, Uzbekistanom, Kazahstanom in Afganistanom. Ni mastif v strogem pomenu besede, a je vključen sem zaradi molosoidne postave in podobne funkcije čuvaja.

Fizično je zelo velik pes s težko kostno strukturo in gosto dlako, prilagojeno ekstremnim podnebjem. Tehta med 50 in 80 kg. Glava je široka in masivna, ušesa se tradicionalno krajšajo.

Značaj alabaja je samostojen, samozavesten in psihično zelo stabilen. Ni nervozen pes, ne reagira na drobne dražljaje, a ob resnični grožnji se odzove hitro in odločno. Šolanje je izziv, ker je pasma razvita za samostojno delo brez stalnih navodil človeka. Zahteva izkušenega lastnika z jasnimi mejami in doslednim vedenjem.

Tosa Inu

Tosa inu je japonska pasma, ustvarjena v 19. stoletju s križanjem lokalnih japonskih psov z evropskimi molosoidi, vključno z mastifom, buldogom, bulmastifom in nemško dogo. Cilj je bil pridobiti večjega in močnejšega psa za tradicionalne japonske pasje dvoboje. Ta praksa je bila na Japonskem prepovedana po drugi svetovni vojni.

Fizično je zelo velik pes s težko glavo, nagubanim obrazom in značilno rdečkasto rjavo dlako. Tehta med 60 in 90 kg. Na Japonskem obstajata dve liniji, lažja delovna linija in težja razstavna linija.

Značaj tosa inuja je miren, tih in dostojanstven. Japonski opisi pasme poudarjajo samokontrolo in tišino. Psi te pasme redko po nepotrebnem lajajo in so zelo zadržani pri izražanju čustev. Do družine so zvesti in navezani, a ne demonstrativno. Do tujcev so zadržani in opazujoči.

Pasma je prepovedana ali omejena v številnih državah, vključno z nekaterimi evropskimi, zaradi svojega porekla iz bojnih psov. V Sloveniji ni posebne prepovedi, a je to pasma, ki zahteva zelo izkušenega lastnika.

Vzreja in nega

Prostor. Mastifi so veliki psi in potrebujejo prostor. Stanovanje ni idealno, a ni nemogoča možnost, če pes dobi dovolj sprehodov. Dvorišče je velika prednost, a dvorišče ne nadomesti sprehodov. Pes, ki je sam na dvorišču brez stika z ljudmi, ni srečen pes, ne glede na pasmo.

Gibanje. Mastifi niso športni psi. Dva zmerna sprehoda na dan sta povsem dovolj za večino pasem. Prekomerna obremenitev v mladosti lahko škoduje sklepom. Pomembno je vedeti, da mastifi rastejo počasi in njihov okostje se popolnoma oblikuje šele pri starosti 2 do 3 let.

Dlaka. Večina mastifov ima kratko dlako, ki je enostavna za vzdrževanje. Tibetanski mastif in pirenejski mastif sta izjemi z gosto dvojno dlako. Vsi mastifi v različni meri izgubljajo dlako in vsi slinijo, eni več, drugi manj.

Zdravje. Splošne zdravstvene težave pri mastifih vključujejo displazijo kolka in komolca, torzijo želodca, težave s komolci in srčne bolezni. Povprečna življenjska doba je 8 do 12 let, odvisno od pasme. Večje pasme živijo krajše , kar je splošna zakonitost pri velikih psih.

Prehrana. Mastifi jedo veliko. Kakovostna prehrana in nadzor telesne teže sta pomembna za zdravje sklepov. Debelost je resna težava pri teh pasmah in jim znatno skrajša življenje.

Socializacija. Zgodnja socializacija je zelo pomembna. Mastif, ki od malega ni navajen na ljudi, otroke in druge pse, lahko postane pretirano previden ali težko obvladljiv glede na njegovo velikost.

Za koga je mastif primeren?

Mastif je primeren za ljudi, ki imajo izkušnje s psi. Ni pasma za lastnika brez izkušenj. Kljub zgodovini delovne pasme psov po naravi ni agresiven (obstajajo izjeme), a zahteva izkušnje zaradi svoje velikosti in močne volje. Šolanje mora začeti zgodaj in biti dosledno.

Primeren je za družine z otroki, a pri majhnih otrocih je potrebna previdnost, ne zaradi agresije, temveč zaradi velikosti. Mastif lahko povsem po naključju povali majhnega otroka z enim samim mahom repa.

Ljudje, ki živijo v stanovanju, lahko vzrejajo mastifa, a morajo biti pripravljeni na redne sprehode in praktične zadeve, kot je dvigalo. Hoja po stopnicah ni idealna za sklepe teh psov, zlasti v starejši dobi.

Mastif ni primeren za ljudi z zelo aktivnim načinom življenja, ki iščejo psa za tek ali pohodništvo. Je pes za mirno življenje doma z zmerno aktivnostjo zunaj in za ljudi, ki cenijo mirnost in zvestobo bolj kot energijo in dinamičnost.

Pogosto zastavljena vprašanja

Omejitev odgovornosti

Ta članek je informativne narave in ne nadomešča posvetovanja z veterinarjem ali strokovnjakom za vedenje psov. Vsak pes ima individualen značaj, zdravstveno stanje in potrebe.