Komondor je velika madžarska pasma pastirskih psov čuvajev, znana tudi pod imenom madžarski ovčar. Po standardu FCI so samci v vihru visoki najmanj 70 cm in tehtajo od 50 do 60 kg. Slonokoščeno bela dlaka se sčasoma splete v dolge vrvice, pes pa je vzrejen za varovanje ovac, ne za njihovo gonjenje.
Kdor prvič zagleda komondorja, skoraj vedno vpraša isto: kje ima glavo. Odgovor je nekje pod vrvicami. Pod njimi pa stoji velik pes. Standard FCI zahteva, da so samci v vihru visoki najmanj 70 cm in tehtajo od 50 do 60 kg.
Za to pasmo se pogosto uporablja tudi ime madžarski ovčar. Ime drži, saj pes izvira z Madžarske in je stoletja živel ob čredah. V enem pogledu pa zavaja. Komondor ovac ni zbiral in jih ni gnal z enega pašnika na drugega. Varoval jih je.
Izvor
Madžarska
Višina in teža po FCI
Samci najmanj 70 cm, 50–60 kg
Glavna vloga
Varuje čredo, ne goni je
Dlaka
Slonokoščeno bele vrvice
Beseda je madžarska. Madžari rečejo komondor, v množini pa komondorok.
Njen izvor do danes ni pojasnjen. Obstajata dve razlagi.
Po prvi so predniki komondorja prišli v Karpatsko kotlino skupaj z davnimi Madžari. Ti so tja prispeli konec 9. stoletja kot nomadski živinorejci in s seboj prignali svoje črede, z njimi pa tudi pse. Ta razlaga je zapisana tudi v uradnem standardu FCI.
Druga je povezana s Kumani. To je bilo nomadsko ljudstvo, ki je bežalo pred Mongoli in leta 1239 prišlo na Madžarsko. Po tej razlagi ime pomeni „kumanski pes“. Madžari Kumanom pravijo kun in ta beseda je ostala na madžarskem zemljevidu. Najdemo jo v imenih pokrajin Kiskunság in Nagykunság v Veliki madžarski nižini. Leta 1994 je arheolog István Takács opisal pasje kosti, najdene v kumanskem naselju Szentkirály iz 15. in 16. stoletja. Kosti so pripadale velikim in močnim psom čuvajem, ne hrtom in ne majhnim lovskim psom. Takács je domneval, da bi lahko šlo za prednika komondorja, in opozoril na povezavo z imenom.
Pisni viri so se pojavili šele precej pozneje. Najpogosteje navajano besedilo je pesnitev o kralju Astiagu, ki jo je napisal Péter Kákonyi, natisnjena pa je bila v Debrecenu leta 1574. V angleških virih je pogosto navedeno leto 1544, vendar je s to letnico datirano drugo njegovo delo, zgodba o kralju Ahasverju in kraljici Esteri. Zgodba sledi antični legendi o Kiru. Pastir najde zapuščenega otroka, ob njem pa psico komondor, ki ga hrani, greje s svojim telesom in varuje pred zvermi in pticami. Ko se pastir z otrokom odpravi na pot, gre komondor za njim in laja vse do koče.
Leta 1685 se beseda pojavi tudi pri Janu Amosu Komenskem. Madžarski klub pasme navaja štirijezično izdajo njegovega dela „Orbis Pictus“. V njej ima pastir ob čredi svojega psa komondorja, ki ga pred volkovi varuje ovratnica z bodicami.
Ta stara besedila je treba brati previdno. Hungária Komondor Klub sam opozarja, da so do razvrstitve pasem v začetku 20. stoletja z besedo komondor imenovali različne pse čuvaje, tudi sive in rdečkaste. Današnja pasma je samo bela.
Uradni standard je pasma dobila šele v 20. stoletju. V Nemčiji obstaja klub za pasmo komondor že od leta 1922. Leta 1924 je Madžar Emil Raitsits izdal knjigo o madžarskih psih in napisal prvi madžarski standard pasme.
Zdaj pa še o besedi ovčar. Tako imenujemo pse, ki delajo z ovcami, in v tem smislu je madžarski ovčar povsem ustrezno ime. Vendar pa pri čredi obstajata dve povsem različni nalogi. Ameriški kinološki klub (AKC) v svojem standardu brez ovinkarjenja zapiše, da komondor čredo varuje in je ne goni. FCI ga uvršča v 1. skupino, med ovčarske pse, brez preizkusa delovnih sposobnosti.
Gonjenje črede v madžarski pušti je naloga pulija. Puli je majhen pes, visok okoli 40 cm, hiter in okreten. Obkroža ovce, vrača tiste, ki se oddaljijo, in uboga pastirja. Komondor je težak in miren pes, ki ostaja ob čredi in se od nje redko oddalji. Obe pasmi imata vrvičasto dlako in ju je na fotografiji lahko zamenjati, čeprav pri delu nimata skoraj nič skupnega.
Mladiček komondorja sploh ni podoben odraslemu psu. Ima mehko, puhasto belo dlako in je prve mesece videti kot plišasta igrača. Vrvice se pojavijo pozneje, in to počasi.
Standard AKC opisuje tri faze. Najprej je tu mladiška dlaka, mehka, a že nagnjena k zvijanju v kodre. Sledi vmesna dlaka, pri kateri so ob koži kratke vrvice, njihovi konci pa so podobni kepicam puha. Na koncu se oblikuje odrasla dlaka. Ta ima mehko, volnato podlanko in grobo krovno dlako, valovito ali kodrasto. Grobe dlake zadržujejo mehke in tako nastanejo trdne vrvice, ki so na otip podobne filcu. Če se dlaka do drugega leta starosti ne začne oblikovati v vrvice, je pes po ameriškem standardu diskvalificiran.
Tudi pes sam raste počasi. Po navedbah madžarskega kluba doseže polno velikost šele pri približno dveh letih, njegova dlaka pa potrebuje precej več časa.
AKC piše, da vrvice nastajajo naravno. Res je, a tudi lastnik ima svoje delo. Med osmim in desetim mesecem začne mladiška dlaka izpadati in se zvaljati v velike kepe. Te je treba s prsti razdeliti na tanke pramene, sicer se dlaka sprime v goste plasti vse do kože. Ameriški klub pasme to opisuje kot preprost postopek, ki pa je lahko naporen in dolgotrajen, če so zvaljane kepe že velike. Nato vrvice rastejo skupaj s psom. Podlanka, ki izpada ob vsaki menjavi dlake, se vpleta vanje. Zato je treba ločevanje ponavljati, običajno dvakrat na leto.
Komondorja ne češemo. Standard FCI je pri tem natančen: nezaželena je tako razčesana kot povsem zanemarjena dlaka. Po njem mora biti dlaka na križu, ledjih in zadnji strani stegen dolga najmanj 20 do 27 cm. Če je nihče ne skrajšuje, z leti seže do tal. Mnogi lastniki, ki svojih psov ne razstavljajo, dlako skrajšajo na približno 20 do 25 cm, saj dlaka do tal pobere vse z dvorišča. Po FCI je dovoljena le slonokoščeno bela barva.
Madžarski klub piše, da se ta dlaka čisti sama in da po sušenju spet dobi svojo barvo, tudi če se je pes valjal v blatu. Kljub temu je včasih potrebna kopel, ta pa je zgodba zase. Vrvice vpijejo veliko vode in se sušijo počasi. Običajno naj bi se sušile približno dva dneva in pol. Lastnica iz Cornwalla je lokalnemu časopisu povedala, da sušenje pri njenih psih včasih traja tudi cel teden. Vrvica, ki ostane mokra v notranjosti, zadržuje vlago ob koži, zato je temeljito sušenje nujno.
Zakaj so torej pastirji svoje pse puščali takšne? Delovni komondor je skoraj vse leto živel na prostem. Po navedbah AKC mu je dlaka pomagala, da se je zlil s čredo, in ga varovala pred slabim vremenom in plenilci. Tradicionalno velja, da volčji zobje skozi tako plast težko sežejo do kože. Koliko to pomaga v pravem spopadu, je težko reči. Podobnost s čredo pa je vidna s prostim očesom. Dlaka komondorja spominja na volno racke, stare madžarske pasme ovac s spiralno zavitimi rogovi.
Značaj in vedenje
Ameriški standard nekdanje delo tega psa opiše povsem na kratko. Na Madžarskem je komondor čredo varoval sam, brez pomoči in brez ukazov gospodarja. O tem, kdaj preti nevarnost in kaj storiti, je odločal sam.
Ta madžarski ovčar je bil stoletja vzrejan prav za takšno samostojnost. Psi, ki delajo v tesnem sodelovanju s človekom, čakajo na znak in se nanj hitro odzovejo. Komondor najprej presodi. Standard AKC opozarja, da grobo šolanje naredi komondorja trmastega in nesrečnega, čeprav je pes zelo občutljiv za želje svojega lastnika. Do neznancev je zadržan, svojim ljudem pa odkrito kaže privrženost.
Zrel in izkušen pes ostaja blizu tistih, ki jih varuje, ne glede na to, ali gre za čredo ali družino. AKC navaja, da ga zasledovanje težko pritegne in da se običajno ne oddalji daleč.
Kako komondor dejansko varuje čredo, so preučevali tudi znanstveniki v ZDA. V sedemdesetih letih so ameriški rejci zaradi kojotov izgubljali veliko ovac, zato so raziskovalci začeli preverjati, ali bi jim lahko pomagali evropski psi čuvaji. Leta 1979 je ekipa pod vodstvom Linharta objavila predhodno oceno dela štirih komondorjev. Pasmo so izbrali, ker je bilo o njej kot čuvaju na voljo več podatkov kot o drugih. Psi so bili izšolani, da ostajajo na ograjenih pašnikih z ovcami in napadajo kojote. Delali so v parih na treh kmetijah s pašniki, velikimi od 65 do 330 hektarjev. Izgube so beležili vsak dan v treh 20-dnevnih obdobjih: pred prihodom psov, med njihovo prisotnostjo in po tem, ko so jih odpeljali. Število ovac, ki so jih ubili kojoti, se je med bivanjem psov in po njem občutno zmanjšalo.
Leta 1982 sta McGrew in Blakesley opazovala devet komondorjev na dveh ograjenih območjih s površino po 65 hektarjev, na vsakem po 21 dni. Na vsakem območju je živel kojot, ki so ga izbrali prav zato, ker je bilo dokazano, da ubija ovce. Po njunih ugotovitvah psi varujejo tako, da se zadržujejo blizu črede in jo po potrebi branijo. Dobro varujejo tam, kjer preživijo večino časa. Avtorja ugotavljata, da so agresivni psi na splošno uspešnejši čuvaji.
Ovce se na psa navadijo. Ob napadu stečejo k njemu ali se zberejo ob njem, običajno pa tudi prenočujejo tam, kjer leži pes. Tudi kojoti se učijo. Začnejo napadati, ko psa ni v bližini.
Enako velja doma. Komondor varuje tisto, kar ima za svoje, in to od blizu. Družina in dvorišče postaneta njegova čreda. Gost, ki ga je povabil lastnik, je za psa sprva preprosto neznanec. Pri taki pasmi je smiselno, da goste sprejme lastnik, namesto da bi pes sam odločal pri vratih. Komondor je nenehno na preži in glasno laja, kar velja upoštevati, če imate sosede blizu.
Zgodovina pasme
V ZDA je AKC pasmo priznal že leta 1937. Prva dva psa je tja uvozil dr. Tibor de Cholnoky, Madžar po rodu, ki je živel v New Yorku. Dve leti pozneje se je v Evropi začela druga svetovna vojna in uvoz je zastal.
Za madžarske pse čuvaje je bila vojna hud udarec. Komondorji so varovali kmetije in vojaške objekte, veliko pa jih je bilo pobitih. Na Madžarskem pripovedujejo, da so morali vojaki, najprej nemški in nato sovjetski, psa ustreliti, preden so lahko vstopili na dvorišče, ki ga je varoval. Po članku v ameriški reviji Showsight je vojno v Evropi preživelo največ nekaj deset komondorjev.
Obnova je potekala počasi. Madžarska je prišla pod komunistično oblast, ki je na čistokrvne pse gledala postrani. Kljub temu je FCI pasmo dokončno priznala leta 1954.
Hollywoodski igralec Oscar Beregi je Madžarsko zapustil med vstajo leta 1956. Imel je komondorja z imenom Hattyú, kar v madžarščini pomeni labod, in je močno pripomogel k temu, da se je pasma znova uveljavila v Ameriki. Uvoz se je obnovil konec petdesetih in v začetku šestdesetih let, leta 1967 pa je bil ustanovljen Komondor Club of America.
Na sami Madžarskem je status pasme danes zapisan črno na belem. Parlament je 19. aprila 2004 s sklepom razglasil devet madžarskih pasem psov za narodni zaklad, med njimi komondorja, kuvasa, pulija in madžarsko vižlo. Leta 2017 je bilo vseh devet pasem uvrščenih tudi v zbirko hungarikumov, uradni seznam stvari, ki jih Madžarska šteje za svoje prepoznavne vrednote. Leta 2020 je Madžarska narodna banka izdala spominski kovanec za 2000 forintov. Na eni strani je komondor, na drugi trije komondorji na ravnici, za njimi pa kmetija z vodnjakom in ovce na paši.
Številke pa so skromne. Leta 2022 je madžarska vzrediteljica komondorjev za portal Pénzcentrum povedala, da se na Madžarskem rodi le še okoli 200 mladičev na leto. Po njenem mnenju je komondor ena največjih žrtev izginjanja osamljenih kmetij na madžarskih ravnicah, ki jim Madžari pravijo tanya. Tam je imel pes delo in prostor, takšnih kmetij pa danes skoraj ni več.
Katera pasma je podobna komondorju, je odvisno od tega, ali gledamo dlako ali delo, ki ga je pes opravljal.
Najprej sta tu drugi dve veliki imeni madžarskega pastirskega sveta. Puli ima vrvice kot komondor, vendar je majhen ovčarski pes. Pri kuvasu je obratno. Je velik bel čuvaj čred, prav kot komondor, vendar je njegova dlaka valovita in se ne oblikuje v vrvice. V starih madžarskih besedilih se imeni pogosto mešata. Vojna je hudo prizadela tudi kuvasa. Po podatkih AKC jih je po njej na Madžarskem ostalo manj kot 30.
Po delu je podobnosti veliko več, čeprav so ti psi videti različno. V Bolgariji je to karakačanski pes. Varoval je črede Karakačanov, živinorejcev, ki so svoje ovce gonili med poletnimi in zimskimi pašniki. Tako kot komondor je bil vzrejen, da ostaja ob živalih in jih brani pred volkovi.
Turški kangal iz okrožja Kangal v provinci Sivas opravlja enako delo, ima pa kratko, gosto dlako, običajno svetlo rjavo s črno masko. Primerjava z njim pokaže, da vrvice niso pogoj za dobrega čuvaja.
Čuvaja čred sta tudi alabaj ali srednjeazijski ovčar in kavkaški ovčar. Tibetanska doga je varovala tabore nomadov v Himalaji, španski mastif pa je spremljal črede na njihovih sezonskih selitvah po Španiji. Iz nekdanje Jugoslavije prihajata še dva taka čuvaja, tornjak iz Bosne in Hercegovine ter Hrvaške in naš kraški ovčar.
Madžarski klub pasme opozarja na eno razliko. Mnogi od teh psov so črede varovali sami, visoko v gorah, z največ enim človekom v bližini. Komondor je živel na pastirskem stanu, pozneje pa na kmetiji, skupaj z živalmi in z družino. Po mnenju kluba od tod izvira tudi njegova močna navezanost na svoje ljudi.
Skupnega pa je pri vseh vendarle veliko. Vzrejeni so bili za samostojno presojo in so do neznancev običajno zadržani. Zato izkušnja z eno takšno pasmo pomaga razumeti tudi druge, čeprav njihovi značaji niso enaki. Več o psih s podobno nalogo najdete v razdelku delovni psi.
Obstajajo pa tudi pasme, s katerimi komondor deli le skupino. Border collie, avstralski ovčar in nemški ovčar so v isti 1. skupini FCI. Prvi dve pasmi sta bili vzrejeni za usmerjanje črede po navodilih človeka, nemški ovčar pa dela v tesnem sodelovanju s svojim vodnikom. Komondor ni bil vzrejen za tako delo.
