Border terier je majhen delovni terier z obmejnega območja med Anglijo in Škotsko. Po standardu samci tehtajo od 5,9 do 7,1 kg, samice pa od 5,1 do 6,4 kg. FCI ga uvršča v skupino 3, sekcijo 1. Njegova glava spominja na vidrino, noge pa so dovolj dolge, da lahko teče za konjem.
Med terierji velja za bolj družabnega: redkeje prihaja v konflikte z drugimi psi in ga je lažje šolati kot številne sorodne pasme. Vendar ni pes za poležavanje na kavču. Potrebuje vsaj eno uro gibanja na dan, zaradi njegovega lovskega nagona pa je spuščanje s povodca zahtevno.
Primeren je za aktivne ljudi in družine, ki veliko časa preživijo na prostem in so pripravljeni že v prvih tednih vaditi odpoklic. Če iščete psa, ki bo lahko ves dan mirno čakal sam v stanovanju, izberite drugo pasmo.
Izvor
Velika Britanija, obmejno območje med Northumberlandom in Škotsko
Klasifikacija FCI
Skupina 3 (terierji), sekcija 1, standard št. 10
Dlaka in barve
Trda in gosta, z gosto podlanko; rdeča, pšenična, grizzle z rjavimi ožigi, modra z rjavimi ožigi
Življenjska doba
Mediana 12,7 leta v britanski veterinarski raziskavi
Potrebe po gibanju
Vsaj 1 ura na dan, poleg tega pa še miselne dejavnosti
Izvor
Pasma se je razvila v hribovitem svetu ob meji med angleško grofijo Northumberland in Škotsko. Iz istega območja izvirata tudi bedlingtonski terier in dandie dinmont terier. Domneva se, da imajo vse tri pasme skupne prednike.
Dolgo časa ti psi niso imeli skupnega imena. Domačini so jih poimenovali po dolinah, v katerih so jih vzrejali: reedwaterski terier (Reedwater Terrier) in coquetdalski terier (Coquetdale Terrier). Ime »border« izhaja iz angleške besede za mejo. Uveljavilo se je okoli leta 1880, ko so psi že delali z lovskim krdelom Border Foxhounds. V angleško govorečih državah jih lastniki danes pogosto imenujejo preprosto Border.
Njegova naloga je bila jasna. Goniči so zasledovali lisico, ko pa se je skrila pod zemljo, je terier vstopil v rov in jo pregnal na plano. Pred tem je moral ves lovski dan vzdržati korak s krdelom in konji. Zato standard FCI še danes opisuje border terierja kot psa, ki lahko sledi konju.
Po tem se razlikuje od večine lovskih psov: ne nakazuje položaja divjadi in je ne prinaša, temveč skupaj z goniči dela pod zemljo.
Okoli leta 1896 je Jacob Robson, čigar družina je te terierje vzrejala že več generacij, zapisal spomine na pasmo. Njegov oče je imel dobre pse že okoli let 1859 in 1860. Po Robsonovih besedah sta njegov oče in gospod Dodd za preganjanje lisic iz brlogov te terierje cenila bolj kot vse druge. Najboljši, kar jih je kdaj videl, je bil Flint: majhen pes gorčične barve. Flint se je lisice lotil počasi, a ko je začel, jo je vedno uspel pregnati iz brloga.
Robson je menil, da je najprimernejša teža med 15 in 18 angleškimi funti, torej približno 7 do 8 kg. Večji psi so lisici težko sledili pod zemljo.
Prvi pes te pasme je bil leta 1913 vpisan v register britanske kinološke zveze Kennel Club, v razdelek za nerazvrščene pasme. Med letoma 1912 in 1919 je bilo tam opravljenih 41 takšnih registracij. Prošnja za ločen register je bila leta 1914 zavrnjena, priznanje pa je sledilo leta 1920.
24. junija 1920 so se ljubitelji pasme zbrali v škotskem mestu Hawick in ustanovili Border Terrier Club. Vsi se s tem niso strinjali. John Dodd iz Riccartona je nasprotoval, ker je menil, da bodo razstave psom odvzele delovne sposobnosti. Pozneje je umaknil svoje nasprotovanje in skupaj z Johnom ter Jacobom Robsonom napisal prvi standard.
Prvi osnutek je dovoljeval samce s težo do 17 funtov in bil deležen kritik, da je preveč popustljiv. V končnem besedilu je bila teža samcev določena od 13 do 15,5 funta, samic pa od 11,5 do 14 funtov. To je približno 5,9 do 7 kg in 5,2 do 6,4 kg, skoraj toliko kot v današnjem standardu.
FCI je pasmo dokončno priznala 26. junija 1963.
Veljavni standard FCI št. 10 je bil objavljen 8. septembra 2026. Njegov prvi stavek opredeljuje border terierja kot »predvsem delovnega terierja«. Zato se vsaka pomanjkljivost ocenjuje glede na to, koliko ovira psa pri delu in koliko vpliva na njegovo zdravje.
Standard določa samo težo: od 5,9 do 7,1 kg za samce in od 5,1 do 6,4 kg za samice. Višine v vihru ne navajata niti FCI niti britanski Royal Kennel Club (RKC). Namesto tega obstaja preprost preizkus. Prsni koš za lopaticama mora biti mogoče objeti z obema rokama. Preširok pes ne more vstopiti v ozek lisičji rov.
Veliko hišnih psov tehta več. V britanski raziskavi veterinarskih kartotek je bila mediana telesne teže odraslih samcev 10,9 kg, samic pa 9,1 kg. To ne pomeni, da imajo vsi prekomerno telesno težo. Če vaš pes tehta 9 kg, težo border terierja presojajte glede na njegovo telesno kondicijo in ne zgolj po številkah v standardu.
Glava je »podobna vidrini«: lobanja je zmerno široka, gobec pa kratek in močan. Zaželen je črn smrček, vendar sta dopustna tudi rjav ali rožnat. Ugriz je škarjast, sprejemljiv je tudi kleščast, predgrizavost in podgrizavost pa sta resni pomanjkljivosti. Oči so temne, z budnim izrazom. Ušesa so majhna, v obliki črke V in padajo naprej, tesno ob licih.
Telo je globoko, ozko in razmeroma dolgo, z močnim ledvenim delom. Sprednje noge so ravne in ne preveč masivne, šape so majhne, z debelimi blazinicami. Rep je zmerno kratek, pri korenu debel in se proti konici zožuje, nošen je visoko, vendar ne zavit čez hrbet. Koža mora biti debela.
Dlaka je trda in gosta, z gosto podlanko. Že Robson je zapisal, da takšna dlaka psu pomaga prenašati vlago in mraz. Enako vrsto dlake s podlanko opisuje tudi standard šnavcerja.
Standard priznava štiri barve: rdečo, pšenično, grizzle z rjavimi ožigi (mešanico temnih in svetlih dlak z rdečerjavimi oznakami) in modro z rjavimi ožigi. Vsaka druga barva ali kombinacija je nesprejemljiva. Royal Kennel Club opozarja, da se včasih oglašujejo črni border terierji. Črna ni priznana barva. Če jo prodajalec predstavlja kot »redko barvo«, pred plačilom are preverite rodovnik.
Značaj
Royal Kennel Club opisuje border terierja kot inteligentnega in ljubečega psa prijetnega značaja. Značaj border terierja odraža njegovo nekdanjo delovno vlogo. Ker je tekel skupaj s krdelom goničev, se običajno bolje razume z drugimi psi kot številni terierji. Pogoj je, da je bil mladič ustrezno socializiran.
Nova različica standarda FCI iz leta 2026 izrecno diskvalificira agresivne in pretirano plašne pse. Ko izbirate mladiče pasme border terier, si oglejte vsaj njihovo mater. Biti mora mirna in sprejeti neznanca, ne da bi renčala ali se skrivala.
Lovski nagon ostaja močan, border terier pa rad preganja in koplje. Podgano ali zajca v domu lahko dojema kot plen, razen če je spoznavanje potekalo previdno že v zgodnji starosti. Enako ravnajte pri mačkah. Psa in mačko začnite navajati drug na drugega, ko je mladič še majhen, in ju ne puščajte samih, dokler niste prepričani, da se dobro razumeta.
Če imate doma glodavce in ne želite tvegati, si oglejte pasme, vzrejene izključno za družbo, na primer kavalirskega španjela kralja Karla iz skupine 9 FCI.
Po oceni RKC je border terier dober družinski pes, ki se razume z otroki. To je splošna ocena pasme. Majhnih otrok ne smemo puščati samih s psom, starejši pa morajo vedeti, da spečega psa ne zbujamo. Zagotovite mu ležišče, do katerega otroci nimajo dostopa.
Šolanje poteka dobro, če je dosledno in temelji na nagrajevanju. Med terierji spada med lažje učljive. Vadite po 5 do 10 minut večkrat na dan. Nagrada je lahko priboljšek ali kratka igra z vrvjo.
Samota je njegova šibka točka. Border terier težko prenaša dolgotrajno samoto ali življenje izključno na dvorišču. Če ves dan delate zunaj doma, poskrbite za opoldanski sprehod ali nekoga, ki ga bo peljal ven.
Royal Kennel Club razlikuje med delovnimi in razstavnimi linijami. Delovni psi so vitkejši, imajo tršo dlako in so pogosto nekoliko manjši. So bolj neodvisni in imajo močnejši lovski nagon. Razstavne linije so običajno mirnejše v družinskem okolju. Vzreditelja vprašajte, iz katere linije izvirajo starši.
Nega
Skrb za border terierja ni zahtevna, vendar vsak dan zahteva čas, predvsem za sprehode in šolanje.
Odrasel border terier potrebuje vsaj eno uro gibanja na dan. Razdelite jo na dva sprehoda in dodajte vohalne naloge, na primer iskanje skritih priboljškov. Zdolgočaseni border terier začne kopati in gristi predmete.
Kopanje izvira iz dela pod zemljo, podobno kot pri jazbečarju. Namesto da mu ga prepovedujete, mu določite primeren prostor: kotiček na dvorišču ali peskovnik, v katerega zakopljete igrače. Preverite tudi spodnji del ograje, saj lahko pes, ki rad koplje, zlahka pobegne pod njo.
Odpoklic je najzahtevnejša vaja. Dokler se pes na odpoklic ne odziva zanesljivo, ga na odprtih površinah sprehajajte na 5 do 10 m dolgem povodcu. Vadite najprej doma, nato v mirnem parku in šele potem tam, kjer so mačke in ptice. Vsak uspešen prihod nagradite z njegovim najljubšim priboljškom.
Pasji mladiči najhitreje rastejo v prvih 9 mesecih. V tem obdobju se izogibajte dolgotrajnemu teku ob kolesu in skakanju z višine. Prosta igra na mehki podlagi in kratki sprehodi zadostujejo. Za odraslega psa sta primerna športa agility in iskanje po vonju.
RKC priporoča nego dlake več kot enkrat tedensko. Krtačite jo s trdo krtačo dva- do trikrat na teden. Border terierju dlaka izpada, vendar odmrla dlaka ne odpade povsem sama. Odstranjuje se z ročnim puljenjem dlake (trimanjem) od 2- do 4-krat na leto. Če želite, da dlaka ostane trda, kot jo opisuje standard, poiščite pasjega frizerja, ki dlako ročno puli in je ne striže s strojčkom.
V obsežni raziskavi veterinarskih kartotek so O'Neill in sodelavci (2017) analizirali podatke o več kot 1300 border terierjih v Angliji. Mediana življenjske dobe je znašala 12,7 leta. Najpogostejša bolezen je bila parodontalna bolezen: zabeležena je bila pri 17,63 % psov, skoraj pri vsakem šestem. Sledijo prekomerna telesna teža (7,01 %), vnetje zunanjega ušesa (6,71 %), predolgi kremplji (5,28 %) in zamašene analne žleze (4,75 %).
Te številke kažejo na konkretne ukrepe:
SLEM (sindrom tresočega se mladiča). Dedna bolezen živčnega sistema. Pojavi se približno 2 tedna po rojstvu, ko mladiči začnejo hoditi. Pojavi se močno tresenje, predvsem zadnjih nog, ki med spanjem preneha. Na voljo je test DNK, RKC pa ga uvršča med priporočene preiskave za to pasmo. Zahtevajte rezultate testiranja obeh staršev.
Paroksizmalna diskinezija, občutljiva na gluten (PGSD, prej CECS). Napadi nehotenih gibov in mišičnih krčev, med katerimi pes ostane pri zavesti. Prvi napad se lahko pojavi v starosti od 6 tednov do 7 let. Napad včasih traja več kot 2 uri, medtem ko žariščni epileptični napad običajno traja manj kot 10 minut. V manjši raziskavi se je stanje vseh petih psov, ki so se strogo držali brezglutenske diete, v 9 mesecih izboljšalo, vendar se prehrana spremeni šele po postavitvi diagnoze. Če opazite napad, ga posnemite s telefonom: posnetek veterinarju pomaga razlikovati to stanje od epilepsije.
Mukokela žolčnika. Kopičenje gostega žolča, ki lahko zamaši žolčne vode. V britanski raziskavi iz leta 2018 je bila verjetnost odkritja te bolezni pri border terierju 85-krat večja kot pri drugih pasmah med pacienti istih bolnišnic. Bruhanje, slab apetit, utrujenost in porumenelost dlesni ali oči zahtevajo veterinarski pregled.
Jack Russell terier. Prav tako britanski terier za lov na lisice, vendar ga FCI uvršča v sekcijo 2, med majhne terierje. Visok je od 25 do 30 cm in tehta približno 5 do 6 kg. V njegovi dlaki mora prevladovati bela barva, zato je pasmi lahko razlikovati.
Bedlingtonski terier. Izvira iz iste grofije Northumberland in ima skupne prednike z border terierjem. Visok je približno 41 cm in tehta od 8 do 10 kg. Njegova dlaka je modra, jetrna ali peščena, z rjavimi ožigi ali brez njih.
Dandie dinmont terier. Tretja pasma iz obmejnega območja. Že leta 1896 je Robson zapisal, da mora border terier stati na ravnih nogah in ne sme imeti tako dolgega hrbta kot dandie dinmont terier.
Beagle. Gonič iz skupine 6 FCI, ki dela v krdelu in sledi vonju. Primeren je za ljudi, ki si želijo lovskega psa za dolge sprehode, vendar ne želijo terierja, ki koplje in zahaja v rove.
Yorkshirski terier. Prav tako spada v skupino 3 FCI, vendar v sekcijo pritlikavih terierjev, in tehta do 3,2 kg. Primeren je za ljudi, ki si želijo precej manjšega terierja.
Če vam je border terier všeč, vendar še vedno oklevate, ga primerjajte z drugimi pasmami psov glede potreb po gibanju in lovskega nagona.
Informacije v tem članku so namenjene splošnemu izobraževanju. Ne nadomeščajo posveta z veterinarjem ali usposobljenim inštruktorjem za šolanje psov.
Vsak pes je drugačen. Opisane značajske lastnosti in zdravstvena tveganja veljajo za pasmo na splošno in ne nujno za posameznega psa. Ob zdravstvenih ali vedenjskih težavah se obrnite na strokovnjaka.
