Beagle je majhen britanski gonič, visok od 33 do 40 cm v vihru, vzrejen za sledenje zajcem po vonju. Po naravi je prijazen ter se dobro razume z ljudmi in drugimi psi. Zunaj pa sledi svojemu nosu, ne vam. Doma poje vse, do česar pride.
Če razmišljate o psu pasme beagle, je videz najmanj pomemben. Pomembneje je, ali ste ga pripravljeni vse njegovo življenje sprehajati na povodcu in ali bodo sosedje prenašali njegov glas.
Podatki so povzeti po veljavnem standardu FCI št. 161, razen kjer je naveden drug vir.
Skupina FCI
6, goniči in sorodne pasme; sekcija 1.3, majhni goniči; z delovnim preizkusom
Izvor
Velika Britanija
Višina v vihru
od 33 do 40 cm
Teža
FCI je ne navaja; po AKC do 9 kg pri psih do 33 cm in od 9 do 14 kg pri psih od 33 do 38 cm
Življenjska doba
od 10 do 15 let (AKC)
Dlaka
kratka, gosta in nepremočljiva
Barve
deset priznanih barvnih različic, najpogostejša je tribarvna; konica repa je bela
Raven energije
visoka
V srednjeveški Angliji so z besedo beagle nasploh poimenovali manjše goniče. Po navedbah britanske kinološke zveze The Kennel Club je bila pasma tam izoblikovana že v 15. stoletju, cenili pa so jo zaradi vzdržljivosti in odličnega voha. Zgodovinski del standarda FCI pasmo beagle predstavlja kot pomanjšano različico večjega foxhounda, vzrejeno za lov na zajce, pri katerem so lovci hodili peš.
V času Henrika VIII. in Elizabete I. so obstajali tudi psi tega tipa z resasto dlako, nekateri tako majhni, da so jih lahko nosili v žepu lovskega suknjiča. Takšni miniaturni psi, t. i. „žepni beagle“, se včasih skotijo še danes.
Sodobni tip se je v Veliki Britaniji izoblikoval v 30. letih 19. stoletja. Med znanimi tropi iz tistega časa je bil trop duhovnika Phillipa Honeywooda v Essexu. V Angliji je bil The Beagle Club ustanovljen leta 1890, v ZDA pa je AKC pasmo priznal že leta 1885.
Standard navaja, da pasma še danes lovi v tropih, ki jih pogosto vodijo univerze, šole in druge ustanove. Beagle spada med lovske pse, ki divjad iščejo po vonju in ne z vidom. FCI opisuje trop v polnem teku: psi tečejo v strnjeni vrsti, z glavami ob sledi in pokonci dvignjenimi repi.
Nos te pasme pride prav tudi zunaj lova. Leta 1984 je Ministrstvo za kmetijstvo ZDA na letališče v Los Angelesu poslalo prvega psa pasme beagle, ki je v prtljagi potnikov iskal prepovedano hrano in rastline. Danes ti psi delajo za Urad za carine in zaščito meja ZDA. Ta izbiro pasme pojasnjuje z izostrenim vohom, velikostjo, ki ljudi ne prestraši, motivacijo za hrano in mirnim vedenjem v gneči.
Po standardu je to močan in kompaktno grajen pes brez grobosti v linijah. Višina do komolca je približno polovica višine v vihru, zato so noge sorazmerne in niso kratke kot pri basetu.
Glava je zmerno dolga, z rahlo zaobljeno lobanjo in jasno izraženim stopom, torej prehodom s čela na gobec. Nosna gobica je široka, zaželeno črna, pri svetlejših psih pa je dovoljena šibkejša pigmentacija. Oči so temno rjave ali lešnikove barve, precej velike, z mehkim in prosečim izrazom.
Uhlji so dolgi, z zaobljeno konico, in če jih potegnete naprej, sežejo skoraj do konice nosu. Nasajeni so nizko in visijo tesno ob licih.
Rep je močan in visoko nasajen. Pes ga nosi veselo pokonci, vendar se ne zavija nad hrbet. Spodaj je dobro poraščen, konica pa je bela.
Dlaka je kratka, gosta in nepremočljiva. Veljavni standard priznava naslednje barve: tribarvna (črna, rjava in bela); modra, bela in rjava; jazbečasto pisana; zajčje pisana; limonasto pisana; limonasta in bela; rdeča in bela; rjava in bela; črna in bela; povsem bela. Vse razen povsem bele se pojavljajo tudi z drobnimi barvnimi pegicami, t. i. mottle. Druge barve niso dovoljene.
Želena višina v vihru po FCI je od 33 do 40 cm. Standard teže ne navaja.
Ameriški kinološki klub AKC pasmo deli na dve različici: do 33 cm in od 33 do 38 cm. Za nižje pse navaja težo do 9 kg, za višje pa od 9 do 14 kg. FCI takšne delitve nima, zato pes, visok 39 ali 40 cm, povsem ustreza standardu.
Za primerjavo: bolgarski barak je prav tako gonič, vendar srednje velik, samci pa v vihru merijo od 53 do 58 cm. Celo najvišji beagle po standardu je za 13 cm nižji od najnižjega samca baraka.
FCI pasmo opisuje kot veselega in pogumnega goniča z veliko vzdržljivostjo in uravnovešenim značajem. Pes mora biti prijazen in buden, brez agresivnosti in brez plašnosti. Agresivne ali pretirano plašne pse na razstavah diskvalificirajo.
Beagle je bil vzrejen za delo v tropu, zato išče družbo. Je družaben in dobrodušen ter se le redko spre z drugimi psi. Nacionalni klub pasme v ZDA opozarja, da ta pasma morda ni za vas, če bo pes vsak dan po osem ali devet ur ostajal sam.
Nos je vzrok za večino težav. Ko pes zavoha zanimiv vonj, mu sledi in vašega klica ne sliši več. Zato beagle ni primeren za sprehode brez povodca v parku, ob cesti ali v gozdu, pa naj bo še tako dobro izšolan.
Gonič laja in tuli. The Kennel Club glas te pasme opisuje kot melodičen, sosedje v bloku pa niso vedno istega mnenja.
Po navedbah britanske kinološke zveze The Kennel Club sta prijazna narava in priročna velikost iz te pasme naredila priljubljenega družinskega psa. Če imate doma otroke, je glavno pravilo povezano s hrano. Gonič, ki je enkrat zgrabil sendvič iz otroške roke, bo hitro začel prežati tudi na naslednje.
Kunci in glodavci v hiši so posebno vprašanje. Pasma je bila vzrejena za lov na zajce, zato psa in male živali ne puščajte skupaj brez nadzora.
Velikost ni ovira in The Kennel Club navaja, da pasmi zadošča tudi majhno stanovanje. V bloku je večji izziv glas. Če izbirate med več majhnimi pasmami psov za stanovanje, jih primerjajte tudi po glasnosti.
Nega dlake ne vzame veliko časa. Več časa boste porabili za sprehode in šolanje.
The Kennel Club za odraslega psa priporoča do eno uro gibanja na dan. Razdelite jo na dva sprehoda in pustite goniču, da voha, kolikor želi. Zanj je sprehod branje sledi.
Nacionalni klub pasme v ZDA svetuje, naj gre pes ven vedno na povodcu. Če imate dvorišče, naj bo ograja visoka približno 1,5 m ali več, ob njej pa v tla vkopajte žično mrežo ali betonski pas, da se gonič ne prekoplje pod njo.
Če pes vleče, mu nadenite oprsnico, da pritisk ne obremenjuje vratu.
Naj pes tudi doma nosi dobro prilegajočo se ovratnico za psa in obesek z vašo telefonsko številko. Pobegli gonič se na klic običajno ne odzove, obesek pa poveča možnost, da vam ga najditelj vrne.
Dolg povodec za šolanje je kompromis med svobodo in varnostjo. Pes voha, kroži okoli vas in ne more izginiti za prvo sledjo.
Psa utrudi tudi miselno delo. Koščke dnevnega obroka skrijte po sobi ali na dvorišču in pustite psu, da jih poišče z nosom. Deset minut takšne igre na deževen dan je bolje kot nič.
Hrana je vaš najmočnejši argument. Motivacija za hrano je eden od razlogov, da to pasmo uporabljajo na letališčih, enako dobro pa deluje tudi doma. Psa nagradite takoj, ko izvede ukaz, vaje pa naj bodo kratke.
Odpoklic je najtežji ukaz. Vadite ga najprej doma, nato na ograjenem dvorišču in šele potem zunaj na dolgem povodcu. Tudi dobro izšolan gonič se morda ne bo vrnil, če mu pred nosom zadiši sveža sled, zato ga ne spuščajte s povodca v upanju, da se bo odzval na klic.
Proti lajanju pomaga ukaz za tišino: ko pes utihne, ga takoj nagradite. Na lajanje se ne odzivajte s pozornostjo, sicer se bo pes naučil, da z lajanjem doseže svoje.
Dlaka je kratka, zato jo je dovolj enkrat na teden prečesati s krtačo ali gumijasto rokavico, kot priporoča The Kennel Club. Beagle izgublja dlako, zato jo boste našli na oblačilih in kavču.
Ušesa zahtevajo več pozornosti. Obsežna britanska raziskava VetCompass z več kot 22 000 psi je pokazala, da imajo pasme s povešenimi ušesi približno 1,8-krat večje tveganje za vnetje zunanjega sluhovoda kot pasme s pokončnimi ušesi. Enako velja za koker španjela in druge pse z dolgimi ušesi.
Ušesa preglejte enkrat na teden. Neprijeten vonj, pordelost, temen izcedek, tresenje z glavo in praskanje po ušesih so razlog za obisk veterinarja, še preden v uho kapnete kar koli.
Po kopanju in plavanju ušesa osušite. Pri čiščenju brišite le vidni del in ne pretiravajte, saj tudi pretirano čiščenje škoduje.
Če morate biti pri čem strogi, je to hrana. V raziskavi VetCompass, ki jo izvaja Royal Veterinary College v Londonu, so imeli psi pasme beagle 2,67-krat večje tveganje za prekomerno telesno težo kot mešanci. Večje tveganje je imel le mops, beagle pa je prehitel celo labradorca, pri katerem je bilo tveganje 1,70-krat večje.
Avtorji navajajo, da poleg genetike vlogo igra tudi način, kako ljudje hranijo svoje pse. Tveganje je večje pri kastriranih psih in pri psih, starih od 6 do 9 let.
Ne hranite „na oko“. Dnevni obrok stehtajte s kuhinjsko tehtnico. Začnite s količino, ki jo proizvajalec za želeno težo priporoča na embalaži, nato pa jo prilagajajte glede na psovo kondicijo. Priboljške za šolanje odštejte od dnevnega obroka. Večina lastnikov odraslega psa hrani dvakrat na dan.
Veterinarji težo ocenjujejo po lestvici telesne kondicije WSAVA. Pri zdravi telesni teži rebra zlahka otipate in nad njimi ni odvečne maščobe. Od zgoraj je za rebri vidna talija, s strani pa je trebuh potegnjen navzgor. Če morate pritisniti, da najdete rebra, ima pes že prekomerno težo.
Koš za smeti mora imeti pokrov, ki ga pes ne more odpreti z gobcem, hrana pa ne sme stati na nizki mizi.
Zdravje mladička je v veliki meri odvisno od staršev. The Kennel Club pred parjenjem odločno priporoča DNK-teste za Laforovo bolezen in neonatalno cerebelarno kortikalno degeneracijo (NCCD). Kot najboljšo prakso dodaja še teste za pomanjkanje faktorja VII, sindrom Imerslund-Gräsbeck in sindrom Musladin-Lueke. Vzreditelja prosite, naj vam pokaže rezultate testov obeh staršev.
Oglejte si vsaj mater. Mirna in radovedna psica, ki ne renči in se ne skriva, je dober znak, saj standard zahteva prav takšen značaj.
AKC priporoča, da mladiček na začetku dobiva štiri obroke na dan, nekje med tretjim in šestim mesecem tri, med šestim in dvanajstim mesecem pa dva. O tem, kdaj hrano za mladičke zamenjati s hrano za odrasle pse, se posvetujte z veterinarjem.
Šolanje se začne že prvi dan doma: z imenom, odpoklicem, hojo na povodcu in navajanjem na to, da je za kratek čas sam. Čas, ko je sam, podaljšujte postopoma, da bo mladiček pripravljen na dneve, ko boste v službi. V prvih mesecih ga seznanite z neznanimi ljudmi in mirnimi odraslimi psi.
Vsi mladički grizejo, mladi gonič pa poleg tega z nosom preiskuje tla. Pospravite kable in čevlje, hrano pa shranjujte tako visoko, da je pes ne doseže.
Če še oklevate, primerjajte to pasmo z drugimi pasmami psov po glasnosti in potrebi po gibanju.
The Kennel Club pasmo uvršča v kategorijo 1 programa Breed Watch. To pomeni, da ni zabeleženih težav z zgradbo telesa, na katere bi morali biti sodniki na razstavah posebej pozorni. Glavni tveganji pri tej pasmi sta dedne bolezni in prekomerna telesna teža.
Beagle je v isti rizični skupini za diskus hernijo kot kratkonogi jazbečarji in francoski buldog. Vzrok je različica gena FGF4, ki povzroči zgodnje otrdevanje medvretenčnih ploščic.
Švicarska raziskava na 1113 operiranih psih je pokazala, da hernije pri tej pasmi najpogosteje prizadenejo vratni del hrbtenice.
Pri herniji v vratnem delu pes drži vrat togo, glave ne želi skloniti k skledi, zacvili, ko ga dvignete, ali se začne opotekati. To je nujno stanje, zato psa takoj peljite k veterinarju.
Po navedbah Mednarodne veterinarske delovne skupine za epilepsijo novejše raziskave potrjujejo, da imajo psi pasme beagle povečano tveganje za idiopatsko epilepsijo. Pri pasmi se lahko pojavi tudi dedna Laforova bolezen. Gre za nevrodegenerativno bolezen z napadi, podobnimi epileptičnim, zanjo pa obstaja DNK-test.
Med napadom izmerite, koliko časa traja, in ga, če lahko, posnemite. Posnetek veterinarju pomaga razlikovati epileptični napad od drugih stanj.
Ščitnica je še ena šibka točka pasme. Njeno zmanjšano delovanje se pri teh psih pojavlja pogosteje, eden od dveh glavnih vzrokov, avtoimunski tiroiditis, pa je pri njih deden. Znaki se razvijajo počasi. Pes se redi, čeprav ne poje več kot prej, postane brezvoljen, dlaka se redči, kožne okužbe pa se ponavljajo. Diagnozo postavijo s krvnimi preiskavami.
Češnjevo oko je prolaps žleze tretje veke. V notranjem kotu očesa se nenadoma pojavi okrogla rdeča oteklina. Beagle spada med pasme z večjo nagnjenostjo k tej težavi, skupaj s koker španjelom in francoskim buldogom.
Stanje se najpogosteje pojavi pri mladih psih, tveganje pa po tretjem letu močno upade. Danes veterinarji raje kirurško vrnejo žlezo na njeno mesto, kot da bi jo odstranili, saj proizvaja precejšen del solz.
Dedni primarni glavkom odprtega zakotja je pri tej pasmi posledica mutacije v genu ADAMTS10 in se deduje recesivno. Pes zboli le, če je mutacijo podedoval od obeh staršev. Po podatkih genetskega laboratorija Kalifornijske univerze v Davisu je mutacija redka, s pogostostjo okoli 1 %, zanjo pa obstaja DNK-test. Pordelo oko, pogosto mežikanje, solzenje ali oko, ki je videti povečano, so razlog za pregled še isti dan.
Testi, ki jih priporoča The Kennel Club, zajemajo tudi več redkejših bolezni.
AKC navaja od 10 do 15 let, The Kennel Club pa več kot 12 let.
Na življenjsko dobo psa lahko najbolj vplivate z nadzorom telesne teže. Analize VetCompass povezujejo prekomerno težo s krajšo življenjsko dobo in slabšo kakovostjo življenja, pri pasmi s takšnim apetitom pa se nadzor začne pri skledi. Letni pregled je priložnost, da pravočasno odkrijete spremembe teže in delovanja ščitnice.
Oba zapisa se pojavljata in označujeta isto pasmo. „Beagle“ je uradno ime pasme, ki se uporablja tudi v slovenščini, „bigl“ pa je zapis po izgovorjavi, ki ga pogosto srečamo v neformalnih besedilih.
Samo na dobro ograjenem prostoru. Nacionalni klub pasme v ZDA svetuje, naj bo pes zunaj vedno na povodcu.
Glas je del pasme in povsem tihega goniča ne boste dobili. Ukaz za tišino zmanjša lajanje, vendar ga ne ustavi povsem. Če je lajanje za vas resna težava, si oglejte pasmo basenji, ki ne laja na običajen način, čeprav tudi ta ni tih pes.
Da, če so pravila glede hrane jasna vsem. Standard zahteva prijaznega psa brez agresivnosti, pasma pa ima rada družbo ljudi. Otroci morajo vedeti, da se psa ne hrani z mize.
Da, če ste pripravljeni psa vse njegovo življenje voditi na povodcu in dosledno nadzorovati hranjenje. Pes ni agresiven in ni velik, vendar je njegov nos pogosto močnejši od vaših ukazov.