Boerboel (južnoafriški mastif) je velik pes mastifskega tipa, ki so ga v Južni Afriki vzredili kot čuvaja kmetij. Plečna višina samcev je okoli 66 cm, odrasli psi pa običajno tehtajo od 68 do 90 kg. FCI pasme ne priznava, KUSA in AKC pa jo uvrščata v delovno skupino. Njegova glavna lastnost je močan čuvajski nagon.
Če še izbirate, ga primerjajte z drugimi velikimi čuvaji v katalogu pasem psov.
Izvor
Južna Afrika
Plečna višina
Psi okoli 66 cm
(najmanj 60 cm)
Psice okoli 61 cm
(najmanj 55 cm)
Teža
Običajno od 68 do 90 kg
Življenjska doba
Od 9 do 11 let
Dlaka in barve
Kratka in gosta
Rdeči, rjavi in rumeni odtenki ali tigrast vzorec, s črno masko ali brez nje
Zgodovina
Ime izvira iz afrikanščine. „Boer“ pomeni kmet, „boel“ pa v prostem prevodu velik pes mastifskega tipa. Ime boerboel se v slovenščini uporablja v izvirni obliki; slovensko ime pasme je južnoafriški mastif. Ameriški register United Kennel Club (UKC) jo vodi kot južnoafriški boerboel.
Boerboel se je izoblikoval kot vsestranski pes evropskih priseljencev, ki so v Južno Afriko prihajali od 17. stoletja naprej. Standard Kinološke zveze Južne Afrike (KUSA) navaja dva namena: čuvaj kmetije in pes za sledenje. Na mnogih kmetijah so bili ti psi prva obramba pred plenilci, pri lovu pa so izsledili in zadržali ranjeno divjad. V surovem okolju so za razplod ostajale le najbolj zdrave in vzdržljive živali.
Za del prednikov poznamo natančen datum prihoda. Leta 1652 je na Rt dobrega upanja stopil Jan van Riebeeck, uslužbenec družbe, ki je tam ustanovila nizozemsko kolonijo. Z njim je prišel bullenbeisser, danes izumrla pasma, ki naj bi sodelovala tudi pri nastanku bokserja.
Pozneje se je primešala angleška kri. Družba De Beers je uvažala bulmastife, ki so varovali njene diamantne rudnike. Po navedbah Ameriškega kinološkega kluba (AKC) so ti bulmastifi iz dvajsetih let 20. stoletja in buldogi z daljšimi nogami, ki so jih pripeljali Britanci, utrdili masivno glavo, težko okostje in klasične barve pasme.
Rodovnikov dolgo ni vodil nihče. Psi, ki so dobro opravljali svoje delo, so se razmnoževali, drugi ne. Fotografija iz okoli leta 1954, ki jo je objavil AKC, prikazuje Južnoafričana Paula Stoltza z več boerboeli, dolgo preden je pasma dobila standard. Organizirano delo pri njenem opisu se je začelo v začetku osemdesetih let 20. stoletja.
AKC je boerboela leta 2006 vpisal v svoj register novih pasem, leta 2010 pa ga je sprejel v mešani razred. Polno priznanje v delovni skupini je sledilo leta 2015. UKC je pasmo priznal 1. januarja 2016 v skupini psov čuvajev. V Južni Afriki je boerboel uvrščen v delovno skupino KUSA.
Mednarodna kinološka zveza (FCI) standarda za boerboela nima, kar je navedeno tudi na koncu standarda KUSA. Po navedbah AKC je ovira spor o črni barvi. Nekateri vzreditelji so začeli prodajati črne pse kot „redke“, verjetno dobljene s križanjem s črnimi labradorci ali neapeljskimi mastifi. KUSA črnih psov ne sprejema, vendar so njihovi zagovorniki prevzeli uradni nadzor nad pasmo v njeni domovini. Zaradi tega razkola je priznanje FCI malo verjetno.
Temeljni dokument pasme je standard KUSA, katerega zadnje spremembe veljajo od leta 2008. Opisuje velikega psa z močnim okostjem, dobro razvitimi mišicami, široko in oglato glavo ter čvrstim telesom. Samice so opazno lažje grajene od samcev.
Idealna plečna višina je 66 cm za samce in 61 cm za samice. Samci, nižji od 60 cm, in samice, nižje od 55 cm, niso sprejemljivi. Standard teže ne navaja, odrasli psi pa običajno tehtajo od 68 do 90 kg. Telo je za približno 15 % daljše od višine. Prsni koš sega do komolcev, torej do približno polovice plečne višine.
Najbolj prepoznaven del je glava. Je široka, globoka in razmeroma kratka, s ploščato, kvadratno lobanjo. Gobec meri nekaj več kot tretjino dolžine glave: okoli 10 cm pri samcu in okoli 8 cm pri samici idealne velikosti. Ugriz je škarjast. Rahel podugriz se kaznuje, nadugriz pa ni sprejemljiv.
Oči so srednje velike, okrogle in široko postavljene, s črnimi vekami. Dovoljen je vsak odtenek rjave, po možnosti temnejši od dlake. Uhlji so trikotni, imajo široko osnovo in zaobljeno konico, nastavljeni so visoko ob straneh glave in se ji prilegajo.
Rep je debel in nastavljen precej visoko. Standard sprejema tako kupiran kot naravni rep, pri čemer naravni sega približno do skočnih sklepov.
Dlaka je kratka, gosta, gladka in svetleča. Koža je debela in ohlapna, vendar gladko nalega. Ko psa nekaj pritegne, se mu na čelu pojavijo zmerne gube.
Sprejeti so vsi odtenki rdeče, rjave in rumene, s črno masko ali brez nje. Sprejet je tudi tigrast vzorec: nepravilne črne proge na rdeči, rjavi ali rumeni podlagi. Pigment na nosu, ustnicah, vekah in blazinicah mora biti črn. Irske oznake (bela lisa, bele prsi in bele noge) so dovoljene za vzrejo, na razstavah pa se kaznujejo.
KUSA izključuje črne in lisaste pse, modre oči, pokončne uhlje, pomanjkanje pigmenta in višino pod minimumom. Izključen je tudi pretirano napadalen pes. UKC lisaste pse sprejema, vendar prav tako izključuje povsem črne, modre ter črne z žganimi oznakami. Črn mladič ne bo ustrezal standardom KUSA, AKC in UKC. Če vam črnega ali modrega boerboela ponujajo kot redkost, zelo natančno preverite rodovnik.
Po tipu je nekje med dvema znanima mastifoma. AKC opisuje boerboela kot psa z bolj izraženimi buldoškimi potezami od bulmastifa, a manj izraženimi od bordojske doge, pri kateri je brada dvignjena navzgor, teža pa pomaknjena naprej. Kljub svoji masi se mora boerboel gibati močno, lahkotno in prožno.
Temperament
Standard KUSA opisuje boerboela kot inteligentnega in učljivega psa z močnim nagonom, da varuje svojo družino. Ob srečanju je miren in samozavesten, ob grožnji pa se ne umakne. UKC dodaja, da lepo vzgojen pes po pravilni predstavitvi sprejme prijazne neznance, vendar mnogi boerboeli do njih ostanejo zadržani.
Westminster Kennel Club pasmi dodeljuje oceno 5 od 5 za nagnjenost k varovanju, 4 od 5 za odnos do otrok in le 2 od 5 za odnos do drugih psov. Lajanje je zmerno, 3 od 5. Večina psov laja, ko ima za to razlog.
Da, pasma je nastala prav za to. Boerboel varuje dom in svoje ljudi tudi brez posebnega šolanja. Vaša naloga je ravno nasprotna: naučiti ga, kdaj naj se umiri. Ne spodbujajte lajanja in renčanja na mimoidoče in sami ne izvajajte zaščitnih vaj. Pes, težak 70 kg, ki sam odloča, kdo je nevaren, je tveganje za vse okoli sebe.
Boerboel je bil vzrejen za življenje ob družini in za varovanje dvorišča in hiše. Če potrebujete psa čuvaja črede, so primernejše ovčarske pasme, kot je kavkaški ovčar.
AKC navaja, da ima boerboel v lastni družini sloves skrbne varuške. Kljub temu je zaradi njegove velikosti potrebna posebna previdnost. En zamah z repom lahko podre majhnega otroka. Otrok ne puščajte samih s psom in jih naučite, naj ga ne objemajo okoli vratu, naj mu ne plezajo na hrbet in naj ga ne motijo, ko je ali spi.
Pri tujih otrocih bodite previdnejši. Hrupna igra in lovljenje se lahko psu zdita grožnja „njegovim“ otrokom. Ko imate goste, ga pustite v ločeni sobi z igračo za žvečenje.
Po navedbah AKC pasma tradicionalno slabo prenaša pse istega spola. Če že imate psa, je varnejša kombinacija samec in samica. Seznanite ju na nevtralnem ozemlju, na povodcu in na razdalji, pri kateri sta oba mirna. Hranite ju v ločenih prostorih.
Standard KUSA izrecno navaja, da pasma od malega potrebuje šolanje in jasna pravila. Občutljivo obdobje socializacije pri mladičih traja do starosti približno 14 tednov. V tem času mladiča seznanite z različnimi ljudmi, zvoki, podlagami, vozili in mirnimi odraslimi psi. Vsako srečanje naj bo kratko in prijetno, s priboljškom in brez prisile.
Šolajte z nagradami: s hrano, igro in pohvalo. Do starosti 6 mesecev razvijte štiri spretnosti: hojo na ohlapnem povodcu, odpoklic, sedenje pred vrati in mirno pozdravljanje gostov. Kazni, ovratnice s konicami in davilne verižice vodijo v strah ali upor, pri tako močnem psu pa je to nevarno. Če je mogoče, se vpišite v šolo za mladiče pri inštruktorju z izkušnjami s čuvajskimi pasmami.
Boerboel ni primeren za neizkušene lastnike psov. Ustreza izkušenemu lastniku, ki bo upošteval pravila za goste, s psom vsak dan vadil in ga ne bo puščal samega na dvorišču ves dan. Tudi Westminster Kennel Club poudarja, da to ni pes za vsakogar.
Vsakdan
Raven energije boerboela je zmerna: Westminster Kennel Club jo ocenjuje s 3 od 5. Večina odraslih psov je doma mirnih in pozornih, ko je treba, pa se hitro odzovejo. Brez vsakodnevne telesne in miselne zaposlitve lahko pes iz dolgčasa začne kopati, gristi ali pretirano vneto varovati.
Za odraslega psa načrtujte okoli uro aktivnosti na dan. Razdelite jo na dva ali tri sprehode in dodajte od 10 do 15 minut dela z nosom ali šolanja. Standard KUSA navaja sledenje kot enega od namenov pasme, zato sta iskanje skritih priboljškov in sledno delo dobra zaposlitev. Primerni dejavnosti sta tudi trening poslušnosti in rally obedience (RO).
Mladič hitro raste, njegovi sklepi pa so ranljivi. Dokler rast ni končana, se izogibajte dolgemu teku ob kolesu, skokom z višine, dolgim stopniščem in ostrim zavojem na spolzkih tleh. Boljši so kratki sprehodi in prosta igra na mehki podlagi. Z veterinarjem se posvetujte, kdaj lahko obremenitev povečate. Podobna pravila opisujemo tudi pri vzgoji cane corsa, še enega velikega čuvaja mastifskega tipa.
Težko telo se hitro pregreje. V vročih dneh psa sprehajajte v najhladnejših urah, zjutraj in pozno zvečer, poskrbite za senco in svežo vodo ter prekinite igro, ko začne močno sopihati. Kratka dlaka slabo ščiti pred mrazom in dežjem, zato pes potrebuje suho in toplo mesto za počitek. Če ima rad vodo, naj vanjo vstopa s plitve obale. Ne dovolite mu, da plava do izčrpanosti.
Dlaka. Linjanje je zmerno, 3 od 5 po oceni Westminster Kennel Cluba. Enkrat na teden odstranite odmrlo dlako z gumijasto rokavico za nego psov. Psa kopajte le, ko je umazan.
Koža. Po hranjenju in pitju obrišite ustnice in gube okoli njih. Stalna vlaga draži kožo.
Oči. Ob vsakem krtačenju preverite, ali opazite izcedek iz oči ali pordelost.
Kremplji. Krajšajte jih na 3 do 4 tedne. Mladiča na to navadite že v prvih tednih doma, ko ga je še lahko držati.
Zobje. Umivajte jih vsaj trikrat na teden s pasto za pse.
Teža. Pes mora biti čvrst: rebra se zlahka otipajo, pas pa je viden od zgoraj. Vsak odvečen kilogram obremenjuje sklepe. Mladiča hranite s hrano za mladiče velikih pasem.
Po podatkih American Kennel Cluba (AKC) je okvirna življenjska doba boerboela od 9 do 11 let. Ameriški klub pasme vzrediteljem priporoča tri preiskave: oceno kolkov, oceno komolcev in pregled srca. Zahtevajte dokumente z izvidi za oba starša, saj ustno zagotovilo, da sta „zdrava“, ne zadošča. Klub pasme cane corso priporoča enake preiskave sklepov in srca ter še genetske teste DNK. Več o njih preberite v članku o zdravstvenih težavah cane corsa.
Obe stanji se odkrijeta z rentgenskim slikanjem. Znaki, ki jih lahko opazite doma, so šepanje, togost po spanju, nepripravljenost za skok v avto in poskakovanje z obema zadnjima nogama hkrati med tekom. Vitka in čvrsta postava zmanjša obremenitev prizadetih sklepov.
Pregled pri veterinarskem kardiologu odkrije prirojene šume in spremembe na srcu, še preden se pojavijo simptomi. Doma bodite pozorni na hitro utrujenost, kašelj v mirovanju, omedlevanje in pospešeno dihanje med spanjem.
Standard KUSA zahteva čvrste veke brez strukturnih slabosti. UKC izključuje pse z entropijem, pri katerem se veka zvija navznoter, in z ektropijem, pri katerem veka visi navzven. Solzenje, mežikanje ali pordelo oko pri mladiču so razlog za pregled.
Južnoafriška raziskava 342 psov z limfomom (Harris in sodelavci, 2024) potrjuje, da imajo boerboeli v primerjavi z drugimi pasmami večje tveganje za to bolezen. Mediana starosti ob diagnozi je pri njih 6 let, pri vseh obolelih psih v raziskavi pa 8 let. Pri 21 od skupno 27 obolelih boerboelov je bil vzorec odvzet iz bezgavk ali drugega krvotvornega tkiva.
Enkrat na mesec otipajte predel pod spodnjo čeljustjo, pred lopaticama in za koleni. Povečana, trda in neboleča bezgavka je razlog za pregled še isti teden. Avtorji navajajo tudi podatke o nagnjenosti pasme k nekaterim kožnim tumorjem, zato veterinarju pokažite vsako novo bulico.
Leta 2019 so veterinarji z Univerze v Utrechtu opisali novo dedno obliko epilepsije pri petih boerboelih iz istega legla (Stassen in sodelavci). Napadi se začnejo pri starosti 3 mesecev. Med njimi psi glasno tulijo, so videti skrajno prestrašeni in trepetajo. Analiza rodovnika kaže na recesivno dedovanje.
Če ima vaš mladič nenadne epizode groze brez vidnega razloga, jih posnemite s telefonom in jih pokažite veterinarskemu nevrologu. Takšno vedenje je lahko epilepsija, ne pa težava z vzgojo.
Leta 2026 so veterinarski strokovnjaki pri boerboelih opisali avtoimunski limfoproliferativni sindrom (ALPS), povezan z različico gena FAS. Prizadeti mladiči imajo trajno povečane bezgavke in vranico ter znižano število krvnih celic. Bolezen je zaenkrat opisana pri majhnem številu sorodnih boerboelov, ugotovljena genetska različica pa kaže na dedno naravo. Vprašajte vzreditelja, ali so se v njegovih linijah pojavili mladiči s podobnimi znaki.
Te pasme imajo z boerboelom skupen izvor, mastifski tip ali vlogo čuvaja.
Bulmastif. Britanska pasma, ki jo je De Beers uvažal za varovanje rudnikov, je med predniki boerboela. Po oceni AKC ima boerboel več buldoških potez. Bulmastif je priznan pri FCI in se vzreja po njenem standardu.
Mastif. AKC boerboela imenuje južnoafriški odgovor na mastifa. Klub mastifa priporoča daljši seznam preiskav, med drugim teste DNK za cistinurijo in dominantno progresivno atrofijo mrežnice.
Cane corso. Italijanski mastif, ki ga FCI priznava v 2. skupini. Zanj obstaja enoten mednarodni standard FCI, kakršnega boerboel nima.
Rodezijski grebenar. AKC ga imenuje daljni bratranec boerboela. Oba psa sta vsestranska, vendar je grebenar predvsem lovec, ki zna tudi varovati, boerboel pa predvsem čuvaj, ki zna tudi loviti. Južnoafriški veterinarji prav ti dve pasmi iz regije navajajo kot pasmi s povečanim tveganjem za limfom.
Če imate izkušnje z velikimi čuvaji in iščete mirnega, a resnega psa za hišo z dvoriščem, je boerboel lahko prava izbira. Preden se odločite, obiščite vzrejališče, si oglejte oba starša in zahtevajte izvide njunih preiskav.
Informacije v tem članku so splošne in informativne narave. Ne nadomeščajo posveta z veterinarjem ali usposobljenim inštruktorjem za šolanje psov.
Vsak pes je drugačen. Opisane značajske lastnosti in zdravstvena tveganja veljajo za pasmo kot celoto in ne nujno za posameznega psa. Pri zdravstvenih ali vedenjskih težavah se obrnite na strokovnjaka.
