Bokser – značaj, izvor in življenje doma

Bokserja težko zamenjamo s katero koli drugo pasmo. Ima široko glavo, kratek gobec, značilno črno masko in močno, čvrsto telo. Na videz deluje resno, njegovo vedenje pa je pogosto ravno nasprotno. Veliko bokserjev ostane igrivih tudi v odrasli dobi.

Pasma izvira iz Nemčije in ima preteklost delovnega psa. Danes je bokser predvsem predan družinski spremljevalec, ki ima rad ljudi in težko prenaša, da je dlje časa sam. Vendar to ni pes, ki bi se zadovoljil s kratkim sprehodom okoli bloka. Potrebuje veliko gibanja, miselnih izzivov in dosledno vzgojo.

Med drugimi pasmami psov najdete tudi mirnejše in bolj samostojne. Pri bokserju je vredno premisliti ne le, ali vam je všeč njegov značaj, temveč tudi, ali mu lahko namenite dovolj časa. Prav tako je pomembno poznati zdravstvene težave, ki se pojavljajo pri tej pasmi.

Izvor in videz

Od bullenbeisserja do sodobnega bokserja

Predniki bokserja so bili psi, ki so jih uporabljali za lov na veliko divjad. Med njimi je bil brabantski bullenbeisser, manjši in okretnejši tip od starih nemških bullenbeisserjev. Naloga teh psov je bila zadržati divjad, dokler se ni približal lovec. Za to so potrebovali močne čeljusti in trden ugriz.

V drugi polovici 19. stoletja so na območju Münchna bullenbeisserje začeli križati z angleškimi buldogi. Postopoma se je oblikoval pes, ki ga poznamo kot bokserja. Leta 1895 so bokserja v Münchnu prvič predstavili na razstavi, istega leta pa je bil ustanovljen tudi prvi klub za pasmo, današnji Boxer-Klub e.V. s sedežem v Münchnu.

Veliko vlogo pri razvoju pasme sta imeli Friederun Stockmann in njena psarna „von Dom“. V 20. in 30. letih 20. stoletja so psi iz te linije močno vplivali na vzrejo bokserjev v Evropi, nekatere najboljše samce pa so izvozili v ZDA.

Bokserje so uporabljali tudi zunaj lovišča. Med prvo svetovno vojno jih je nemška vojska šolala za prenašanje sporočil in tovora ter za stražarske naloge. Pasma se je uveljavila tudi kot policijski pes. V ZDA je njena priljubljenost posebej narasla po drugi svetovni vojni.

Izvor imena „bokser“ ni dokončno pojasnjen. Pogosto ga razlagajo z navado teh psov, da med igro uporabljajo prednje tace, vendar je to le ena od razlag.

Velikost in zahteve standarda

Mednarodna kinološka zveza (FCI) opisuje bokserja v standardu št. 144. Pasma spada v skupino 2, sekcijo 2.1, med molose tipa mastif. Za nekatere šampionske naslove se zahteva tudi delovni preizkus.

Plečna višina samcev je 57–63 cm, samic pa 53–59 cm. Za samca bokserja, visokega približno 60 cm, standard navaja težo nad 30 kg. Pri samici, visoki okoli 56 cm, je okvirna teža 25 kg. Seveda je kondicija posameznega psa pomembnejša od številke na tehtnici.

Bokser mora biti kompakten in mišičast, a ne težak in neroden. Telo ima skoraj kvadratne proporcije, hrbet pa je kratek in čvrst. Gobec je širok in razmeroma kratek: razmerje med njegovo dolžino in dolžino lobanje je 1 : 2. Spodnja čeljust sega pred zgornjo in je rahlo zavihana navzgor. Ko so usta zaprta, jezik in zobje ne smejo biti vidni.

Barve in beli bokserji

Po standardu je bokser lahko rumen ali tigrast. Rumena barva sega od svetlih odtenkov do nasičenega rdečkastega tona. Pri tigrastih psih so na rumeni podlagi jasno začrtane temne proge. Pri obeh različicah je značilna črna maska na gobcu.

Dovoljene so tudi bele lise, na primer na prsih in tacah, vendar ne smejo obsegati več kot tretjine osnovne barve. Beli bokserji ne izpolnjujejo zahtev za razstavni ring. To ne pomeni, da ne morejo biti dobri hišni ljubljenčki. Vendar je pri njih tveganje za prirojeno gluhost večje, svetla koža pa je bolj občutljiva za sonce. To je dobro vedeti, zlasti če prodajalec belo barvo predstavlja kot izjemno redko in zato dragocenejšo.

Bokser ima kratko, gladko dlako, ki se tesno prilega telesu. V Evropi danes običajno vidite pse z naravnimi uhlji in repom, ne pa s kupiranimi uhlji in repi, kakršne poznamo s starejših fotografij.

Pasme, podobne bokserju

Če vam je všeč videz bokserja, a niste prepričani, ali njegov temperament ustreza vašemu vsakdanu, lahko primerjate tudi nekaj drugih pasem.

Bulmastif. Nastal je v Angliji v 19. stoletju kot pomočnik gozdnih čuvajev v boju proti krivolovcem. Ima podobno kratko dlako in pogosto črno masko, vendar je precej večji in doma običajno mirnejši. Ne potrebuje tako intenzivnega gibanja kot bokser.

Bordojska doga. Francoski molos z masivno glavo in kratkim gobcem. Lahko ima črno ali rjavo masko ali pa je brez nje. Ima izrazite čuvajske lastnosti, vendar ni posebej primeren za aktivne športe. Njegova življenjska doba je običajno krajša kot pri bokserju.

Cane corso. Atletski italijanski pes, pri katerem je čuvajski nagon pogosto bolj izrazit. Za razliko od bokserja je lahko tudi črne ali sive barve. Potrebuje izkušenega in doslednega lastnika.

Doberman. Nemška delovna pasma, ki jo je v Turingiji razvil Louis Dobermann. Doberman je višji in vitkejši, hitro se uči ter potrebuje redno telesno in umsko delo. Tudi pri njem obstaja resno tveganje za bolezni srca, predvsem za dilatativno kardiomiopatijo.

Rotvajler. Izvira iz južne Nemčije, kjer so ga uporabljali za spremljanje čred in varovanje. V klasifikaciji FCI spada v isto skupino in sekcijo kot bokser. Običajno je na videz in po vedenju bolj zadržan, vendar prav tako zahteva resen pristop k šolanju.

Francoski buldog. Precej manjši in z zmernejšimi potrebami po gibanju. V stanovanju se lahko dobro počuti, če je deležen pozornosti in primernih sprehodov. Njegov skrajšan gobec pa prinaša resnejša tveganja za dihanje, zato mora biti zdravje glavno merilo pri izbiri mladička.

Amstaf. Ameriški stafordširski terier je nižji in kompaktnejši, a prav tako močan, aktiven in navezan na svoje ljudi. Pri potovanju v tujino je dobro vnaprej preveriti lokalne predpise, saj imajo nekatere države omejitve za to pasmo.