Bostonski terier: izvor, značaj, zdravje in podobne pasme

Izvor in zgodovina bostonskega terierja

Bostonski terier je ena redkih pasem, ki so nastale v ZDA. Njegova zgodba se začne v Bostonu v zvezni državi Massachusetts, v drugi polovici 19. stoletja.

Judge in prva legla

Okoli leta 1870 je William O'Brien iz Bostona someščanu Robertu Hooperju prodal psa, ki ga je kupil v Angliji. V zgodovino se je zapisal kot Hooper's Judge ali preprosto Judge. Ameriški kinološki klub (AKC) ga šteje za praočeta pasme.

Judge je bil križanec med angleškim buldogom in belim angleškim terierjem, pasmo, ki je danes izumrla. Opisujejo ga kot temnega tigrastega samca s kvadratno glavo in belo liso na obrazu. Tehtal je okoli 32 funtov oziroma približno 14,5 kg. Današnji standard dovoljuje največ 11,35 kg.

Edward Burnett iz kraja Southborough v Massachusettsu je z njim paril svojo Gyp, belo psico buldoškega tipa, ki je tehtala okoli 9 kg. Skotil se je le en mladič, samec Well's Eph. Ta je nato dal potomce s Tobin's Kate, drobno tigrasto psico z zlatkastim odtenkom. Med njunimi mladiči je bil Barnard's Tom. Ti psi so postali temelj sodobne pasme.

V naslednjih desetletjih so vzreditelji iz okolice pse postopoma manjšali. Želeli so psa s kratkim hrbtom, kvadratno glavo in inteligentnim izrazom.

Od „okroglih glav“ do bostonskega terierja

Ime pasme se je večkrat spremenilo. Prvi vzreditelji so jo imenovali American Bull Terrier, na razstavah pa so bili psi znani kot Round Heads, torej „okrogle glave“. Na koncu se je uveljavilo ime mesta.

Klub pasme v ZDA, Boston Terrier Club of America, je bil ustanovljen leta 1891. Dve leti pozneje je AKC registriral prvega bostonskega terierja. V rodovno knjigo je bilo takrat vpisanih 75 psov.

Med letoma 1910 in 1970 je bil bostonski terier med desetimi najbolj priljubljenimi pasmami v ZDA, nekaj let pa je celo zasedal prvo ali drugo mesto. Leta 1979 ga je Massachusetts razglasil za uradnega psa zvezne države.

Terier le po imenu

Beseda „terier“ v imenu izvira od belega angleškega terierja v njegovem rodovniku. Po namenu pa je bostonski terier pes spremljevalec. Mednarodna kinološka zveza (FCI) ga uvršča v skupino 9 (psi spremljevalci in pritlikavi psi), sekcijo 11 (majhni molosi). Tja sodita tudi francoski buldog in mops.

Pravi terierji so v skupini 3. Večina jih je bila vzrejena za lov na lisice, jazbece in glodavce, pogosto v podzemnih rovih. Če želite videti, kateri psi resnično spadajo v to skupino in po čem se razlikujejo, si oglejte vrste terierjev in pasme, ki sodijo vanje.

Videz in standard pasme

Dober bostonski terier je videti kvadraten. Dolžina nog je usklajena z dolžino telesa, hrbet je kratek, pes pa je čvrst, a ni videti ne suhljat ne grob. Standard FCI (št. 140) veliko da na uravnoteženost. Nobena posamezna lastnost ne sme toliko izstopati, da bi bil pes videti nesorazmeren.

Teža in velikost

Standard ne določa plečne višine. Namesto tega pse razvršča v tri težnostne razrede:

• pod 6,8 kg (15 funtov);
• od 6,8 do 9 kg (od 15 do 20 funtov);
• od 9 do 11,35 kg (od 20 do 25 funtov).

Pasma je ameriška, zato so razredi določeni v funtih, kilogrami pa so le približen preračun. Med spoloma skoraj ni razlike. Po standardu ima psica le nekoliko bolj prefinjeno telesno zgradbo.

S temi merami bostonski terier sodi med majhne pasme psov, vendar je mišičast in čvrsto grajen.

Glava, oči, uhlji in rep

Glava je kvadratna, zgoraj ploska, brez gub in z izrazitim stopom. Gobec je kratek, širok in globok. Njegova dolžina naj bi znašala približno tretjino dolžine lobanje.

Smrček je črn in širok, z dobro odprtimi nosnicami. Zožene nosnice so v standardu izrecno navedene kot napaka. So tudi eden od dejavnikov tveganja za težave z dihanjem.

Oči so velike, okrogle, temne in široko postavljene. Izraz mora biti pozoren in prijazen, standard pa ga šteje za eno glavnih značilnosti pasme. Modre oči ali celo sled modre barve v očesu so izključujoča napaka.

Uhlji so majhni, pokončni in nastavljeni blizu vogalov lobanje. Standard dopušča tudi kupirane uhlje, vendar je kupiranje v mnogih državah prepovedano.

Rep je nizko nastavljen, kratek in se proti konici tanjša. Lahko je raven ali spiralno zavit, vendar ga pes ne sme nositi nad vodoravnico. Kupiran rep je izključujoča napaka, zato je kratek rep bostonskega terierja naraven.

Dlaka in barve

Dlaka je kratka, gladka, sijoča in fine teksture. Striženje ni potrebno.

Standard priznava tri barve, vedno z belimi oznakami: tigrasto (brindle), seal in črno. Barva seal je videti črna, vendar na soncu ali močni svetlobi pokaže rdečkast odtenek. Ob sicer enakih lastnostih ima prednost tigrasta.

Obvezne bele oznake so bel pas okoli gobca, bela lisa med očmi in bele prsi. Zaželeno je, da se bela barva nadaljuje navzgor po glavi in da ima pes bel ovratnik ter belino na nogah. Pes, ki ima le obvezne oznake, pa zaradi tega na razstavi ne sme izgubiti točk.

Povsem črni, tigrasti ali seal psi brez obveznih belih oznak so izključeni. Enako velja za sivo in rjavo (liver) barvo. Mladiči, ki jih ponujajo kot „modre“, „lila“ ali „čokoladne“ bostonske terierje, zato ne ustrezajo standardu. Če jih prodajalec predstavlja kot redkost in zanje zahteva več denarja, upoštevajte, da jih standard ne priznava.

Zdravje, nega in prehrana

Bostonski terier živi približno 12 let. Velika britanska raziskava iz leta 2024, ki je zajela podatke o več kot 580.000 psih, je za pasmo izračunala mediano 11,8 leta. Mediana za vse čistokrvne pse v isti raziskavi je 12,7 leta.

Večina resnih zdravstvenih tveganj pri bostonskem terierju izhaja iz oblike glave.

Brahicefalični sindrom (BOAS)

Bostonski terier je brahicefalna pasma, kar pomeni, da ima široko in kratko lobanjo ter skrajšan gobec. To anatomijo je podedoval po buldoških prednikih, tako kot pri angleškem buldogu. Pri brahicefaličnem obstruktivnem sindromu dihalnih poti (BOAS) zrak le s težavo prehaja skozi ozke nosnice, podaljšano mehko nebo in zožene dihalne poti.

V raziskavi veterinarjev z Univerze v Cambridgeu, objavljeni leta 2024, je sodelovalo 107 bostonskih terierjev. Med ocenjenimi psi jih 37,5 % ni kazalo znakov BOAS. Pri francoskih buldogih je bil ta delež 10 %, pri angleških buldogih pa 15,2 %. Za brahicefalno pasmo je to dober rezultat. Kljub temu je imela več kot polovica psov v raziskavi vsaj blage simptome.

Tveganje je večje pri psih z ozkimi nosnicami, močno skrajšanim gobcem, vidno beločnico okoli oči in debelim vratom glede na obseg prsnega koša. Znaki so glasno dihanje, smrčanje, zadihanost že ob majhnem naporu in slabo prenašanje vročine. V hudih primerih lahko pes omedli. Zdravljenje je kirurško in navadno vključuje razširitev nosnic ter skrajšanje mehkega neba.

Oči

Velike izbočene oči se zlahka poškodujejo. Britanska raziskava veterinarskih kartotek je pokazala, da imajo brahicefalni psi približno 11-krat večjo verjetnost za razjedo roženice kot mešanci.

Razjeda boli. Pes pripira oko, solzi se ali si ga drgne s tačko. To je razlog, da še isti dan obiščete veterinarja, saj lahko globoka razjeda ogrozi oko.

Pri pasmi se pojavlja tudi dedna katarakta. Zgodnjo obliko povzroča mutacija gena HSF4, deduje pa se recesivno, kar pomeni, da pes zboli le, če je mutacijo podedoval od obeh staršev. Pri prizadetih psih katarakta okoli drugega ali tretjega leta starosti povzroči slepoto. Za to obliko obstaja test DNK. Pri bostonskem terierju se pojavlja tudi pozna katarakta, za katero test ne da odgovora.

Sluh, kolena in hrbtenica

Pri pasmi se pojavlja prirojena gluhost. Pri psih je pogosto povezana z geni, ki povzročajo bele lise na dlaki. Prizadene lahko eno ali obe ušesi. Gluhost na eno uho je doma težko opaziti, zato jo ugotavljajo s testom BAER. Ta beleži odziv možganov na zvok, opraviti pa ga je mogoče od starosti približno pet tednov.

Luksacija pogačice je pogosta pri majhnih pasmah. Pogačica zdrsne s svojega mesta in pes za kratek čas poskakuje po treh nogah.

Kratek zavit rep je genetsko povezan z malformacijami vretenc. Različica gena, ki ga povzroča, se pojavlja pri skoraj vseh bostonskih terierjih. Bolečina v hrbtu, šibkost zadnjih nog ali negotova hoja so razlog za pregled.

Kotitev

Mladiči bostonskega terierja imajo glede na telo veliko glavo, kar otežuje naravno kotitev. V britanski raziskavi iz leta 2010 je bilo 92 % legel te pasme skotenih s carskim rezom. Nobena druga preučena pasma nima tako visokega deleža.

Bostonski terier in podobne pasme

Bostonskega terierja pogosto zamenjujejo z drugimi majhnimi psi s kratkim gobcem. V nadaljevanju preberite, po čem se razlikuje od petih pasem, s katerimi ga pogosto primerjajo.

Bostonski terier ali francoski buldog

Obe pasmi spadata v isto sekcijo FCI in sta povezani z angleškim buldogom. Od blizu pa so razlike jasne.

Francoski buldog je čokat, z močnim okostjem, njegovo telo pa je glede na višino nekoliko podolgovato. Psi tehtajo od 9 do 14 kg, psice pa od 8 do 13 kg. Hrbet se proti ledjem rahlo dviga. Bostonski terier je kvadraten, z ravno linijo hrbta, in tehta do 11,35 kg.

Uhlji francoskega buldoga so pri korenu široki in na konici zaobljeni, znani kot „netopirski“. Pri bostonskem terierju so majhni in pokončni. Francoski buldog je plav ali tigrast, z belimi lisami ali brez njih. Bostonski terier je vedno temen z belimi oznakami.

Tudi zdravstveni podatki so v prid bostonskemu terierju. V raziskavi Univerze v Cambridgeu 37,5 % bostonskih terierjev ni kazalo znakov BOAS, v primerjavi z 10 % francoskih buldogov. V britanski raziskavi o življenjski dobi je mediana pri bostonskem terierju 11,8 leta, pri francoskem buldogu pa 9,8 leta.

Mops

Mops izvira iz Kitajske in je v isti sekciji FCI. Njegova idealna teža je od 6,3 do 8,1 kg, kar ustreza lažjemu ali srednje težkemu bostonskemu terierju. Razlika je vidna takoj. Mops ima gube na glavi in rep, tesno zavit nad kolkom, pri svetlih barvah pa tudi črno masko. Barve so srebrna, marelična, plava in črna.

Tudi pri njem so oči šibka točka. V britanski raziskavi o razjedah roženice je mops na vrhu seznama, s 5,4 % prizadetih psov v enem letu.

Angleški bulterier

Angleški bulterier ima skupne korenine z bostonskim terierjem. V obeh pasmah se pretaka kri buldoga in belega angleškega terierja. Bulterierja je sredi 19. stoletja v Angliji oblikoval James Hinks, ki je pri vzreji dal prednost značilni jajčasti glavi.

FCI ga uvršča med terierje, v skupino 3. Standard ga opisuje kot pogumnega in vedrega psa uravnovešene narave, ki je trmast, a do ljudi posebej prijazen. Po velikosti je povsem drugačen. Bulterier je močan in mišičast pes, njegov standard pa namenoma ne določa omejitev za težo in višino.

Pri obeh pasmah se pojavlja prirojena gluhost. Pri bulterierju so beli psi prizadeti precej pogosteje kot barvni.

Jack russell terrier

Jack russell terrier je delovni terier. Izvira iz Anglije, kjer je v 19. stoletju duhovnik John Russell vzrejal pse, ki naj bi tekli z goniči pri lovu na lisice in lezli v njihove brloge. Standard FCI je bil pripravljen v Avstraliji.

Visok je od 25 do 30 cm in tehta približno od 5 do 6 kg. Ni brahicefalen, zato zanj ne veljajo tveganja za dihanje, ki jih prinaša kratek gobec. V britanski raziskavi o življenjski dobi je njegova mediana 13,3 leta.

Na drugi strani tehtnice je njegova energija. Jack russell ima močan lovski nagon, rad koplje in potrebuje veliko več gibanja in zaposlitve kot bostonski terier.

Jorkširski terier

Jorkširski terier je terier, a v velikosti pritlikavega psa. FCI ga uvršča v skupino 3, sekcijo 4 (pritlikavi terierji). Izvira iz grofije Yorkshire v Angliji in je znan od sredine 19. stoletja. Tehta do 3,2 kg, bostonski terier pa do 11,35 kg.

Njegova dlaka je dolga, ravna in svilnata, po telesu temno jekleno modra, na glavi, prsih in nogah pa nasičeno zlata. Nega obeh pasem je zelo različna. Dlaka bostonskega terierja skoraj ne potrebuje pozornosti, jorkijevo pa je treba vsak dan česati ali jo vzdrževati kratko postriženo.

Po standardu je jorki pozoren in inteligenten, živahen ter uravnovešene narave.

Viri

• FCI, standard št. 140, Boston Terrier
• AKC, Boston Terrier History
• Tomlinson in sod. (2024), BOAS in the Boston Terrier, PLoS ONE
• McMillan in sod. (2024), Longevity of companion dog breeds, Scientific Reports