Lovski pes · 7. skupina FCI

Irski seter: zgodovina, značaj, nega in zdravje pasme

Rdeči lovec z večno mladim srcem

Značaj in temperament
Gibanje, prehrana in nega dlake
Zdravje in izbira mladička

Irski seter je ptičar iz 7. skupine FCI, vzrejen za iskanje ptic na odprtih poljih. Doma je ljubeč in družaben, vendar potrebuje več kot dve uri gibanja na dan.

Irski seter je lovski pes, ki ga večina ljudi že od daleč prepozna po intenzivno rdeči dlaki. Vzrejen je bil za iskanje ptic na odprtih poljih in ima še danes energijo delovnega psa.

Doma je ljubeč in družaben. Rad ima ljudi, tudi neznance, in slabo prenaša dolgčas.

Če iščete mirnega psa za kratke sprehode okoli bloka, ta pasma ni za vas. Seter je za ljudi, ki radi preživljajo čas na prostem in jih ne moti pes, ki ostane igriv še vrsto let.

Avtor: Ivelin Tilev. Posodobljeno 29. oktobra 2026. Besedilo je informativne narave in ne nadomešča posveta s kinologom, veterinarjem ali strokovnjakom za pse. Ivelin Tilev ne prevzema odgovornosti za dejanja, odločitve ali posledice, ki izhajajo iz uporabe informacij v tem gradivu.

Izvor

Irska, jasno prepoznaven tip že v 18. stoletju

Klasifikacija FCI

7. skupina, 2. sekcija, standard št. 120

Višina vihra

Samci 58–67 cm, samice 55–62 cm

Teža

Samci 27–32 kg, samice 24–29 kg

Življenjska doba

Povprečno 12,9 leta

Gibanje

Več kot dve uri na dan

Prehrana

Dnevna količina hrane v dveh obrokih

Barva

Intenzivno kostanjeva, brez sledi črne

Irska, 18. stoletje

Irski seter: izvor in zgodovina

Pasma je nastala na Irskem kot delovni pes za lov na divjad. Po standardu FCI izvira iz irskega rdeče-belega setra in neznanega psa enobarvne rdeče barve. Kot jasno prepoznaven tip obstaja že od 18. stoletja. V irščini se imenuje sotar rua, dobesedno »rdeči seter«.

Med lovskimi psi ima vsaka skupina svojo nalogo. Goniči divjad zasledujejo, prinašalci (retriverji) pa jo prinesejo. Seter mora ptice najti in lovcu pokazati, kje so.

Beseda »seter« izhaja iz angleškega glagola set. Preden je lovska puška postala običajna, so ptice lovili z mrežo. Pes je odkril jato, se pred njo nizko pritisnil k tlom in obmiroval, dokler lovec ni vrgel mreže, včasih tudi čez samega psa. S prihodom puške so setri začeli divjad markirati v pokončni stoji.

Rdeči, rdeče-beli in izumrli hail setter

Sprva je bil irski seter večinoma rdeče-bel. Obstajal je še tretji, redek tip z belimi pikicami na rdeči dlaki, imenovan hail setter. Danes velja, da je izumrl.

V 19. stoletju so vzreditelji začeli za vzrejo načrtno odbirati enobarvno rdeče pse. Z odbiro po barvi in nekaj križanji so dobili setra z lahkim okostjem, fino glavo in zelo privlačno dlako. Sredi stoletja je rdeči seter že zmagoval na razstavah in po priljubljenosti izpodrinil rdeče-belega.

Rdeče-beli je skoraj izginil. Leta 1944 so ljubitelji ustanovili klub, da bi ga obnovili. Danes je irski rdeče-beli seter samostojna pasma z lastnim standardom.

Klub in prvi standard

Irish Red Setter Club je bil ustanovljen v Dublinu leta 1882. Klubski standard je bil potrjen 29. marca 1886. Sprva so pse ocenjevali po lestvici s 100 točkami, ki so jo pozneje opustili. Sam opis psa se od takrat ni veliko spremenil. Leta 1998 je klub objavil tudi opis delovnega sloga pasme.

Irski seter je bil pri FCI dokončno priznan 22. decembra 1954.

Razstave in teren

Medtem ko je seter zmagoval na razstavah, so njegove lovske sposobnosti pešale. Med letoma 1874 in 1948 je pasma dala 760 razstavnih prvakov in le pet prvakov na terenskih tekmah.

V ZDA je vzreditelj Ned LeGrande začel križati delovne pse pasme irski seter z rdeče-belimi prvaki na terenskih tekmah iz pasme angleški seter. Tako je nastal delovni rdeči seter. Pogosto tehta okoli 20 kg, razstavni psi pa lahko dosežejo 32 kg. Delitev na razstavne in delovne linije obstaja še danes.

Medtem je razstavni seter postal ljubljenec družin. Ameriški kinološki klub je že leta 1878 registriral prvega psa pasme irski seter. V ZDA je bila pasma posebej priljubljena v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko je irski seter King Timahoe s predsednikom Richardom Nixonom živel v Beli hiši.

Irski seter z dvignjeno sprednjo taco išče divjad na resju

Irski seter: videz in standard

Uradno ime pasme pri FCI je Irish Red Setter, irski rdeči seter. Opisana je v standardu št. 120 in spada v 7. skupino FCI (ptičarji), sekcijo 2 (britanski in irski pointerji in setri). Pasma je podvržena delovnemu preizkusu, kar pomeni, da mora pes za nekatere mednarodne šampionske nazive pokazati tudi lovske sposobnosti. Celotno besedilo lahko preberete v uradnem standardu FCI v angleščini.

Standard opisuje atletskega psa z vitko, lahkotno postavo, dobrodušnim izrazom in uravnoteženimi proporci. Višina vihra je od 58 do 67 cm pri samcih in od 55 do 62 cm pri samicah.

Standard teže ne navaja. Samice običajno tehtajo med 24 in 29 kg, samci med 27 in 32 kg.

Glava, telo in gibanje

Glava je dolga in suha. Gobec in lobanja sta enako dolga in ležita na vzporednih linijah. Lobanja je, gledano od uhlja do uhlja, ovalna, stop pa je izrazit. Nosna goba je lahko temno mahagonijeva, temno orehova ali črna. Oči so temno lešnikove ali temno rjave in ne smejo biti velike. Uhlji so srednje veliki, s tanko kožo, nastavljeni nizko in pomaknjeni nazaj ter visijo v lepi gubi tesno ob glavi.

Prsni koš je globok in spredaj razmeroma ozek, z dobro usločenimi rebri. Rep je zmerne dolžine, nizko nastavljen in ga pes nosi v višini hrbta ali nižje.

Gibanje setra je tekoče in močno, glavo pa nosi visoko. Sprednje noge segajo daleč naprej, a ostajajo nizko nad tlemi, zadnje pa telo poganjajo z veliko močjo. Križanje ali »pletenje« nog ni dopustno.

Dlaka in barva

Barva je intenzivno kostanjeva, brez vsake sledi črne. Bela barva na prsih, grlu in prstih, majhna zvezda na čelu ali ozka lisa na nosu ali obrazu niso razlog za diskvalifikacijo.

Na glavi, sprednji strani nog in konicah uhljev je dlaka kratka in fina. Na telesu je srednje dolga, ravna in prilegajoča, po možnosti brez kodrov. Uhlji, zadnja stran nog, trebuh in rep imajo dolge svilnate rese. Dlaka raste tudi med prsti.

Trije psi pasme irski seter galopirajo po nizki travi s plapolajočimi uhlji in resami — Rese na uhljih, nogah in repu so pri nekaterih psih bogatejše, pri drugih zmernejše, barva pa ostaja intenzivno kostanjeva. Malo bele barve na prsih, kot pri srednjem psu, je dopustno.

Seter in kontinentalni ptičarji

Seter je v isti skupini FCI kot kontinentalni ptičarji, na primer nemški kratkodlaki ptičar in madžarska vižla. Ti so bili vzrejeni kot vsestranski lovski psi, ki divjad markirajo, jo prinašajo in delajo tudi v vodi. Britanski in irski setri so specializirani za iskanje in stojo ter delajo hitro, daleč pred lovcem.

Razstavne in delovne linije

Psi iz razstavnih linij so večji, z masivnim okostjem in bogato dlako. Delovni psi so vzrejeni za terenske preizkušnje in lov ter imajo lažje okostje in zmerno dlako.

Če želite psa za lov, poiščite vzreditelja, ki s svojimi psi dela na terenu. Tudi razstavni pes ima lovski nagon, vendar ni vsak pripravljen za pravo delo.

Irski seter: značaj in temperament

Standard FCI setra opredeljuje kot lovskega in družinskega psa. Temperament je opisan s petimi besedami: buden, inteligenten, energičen, navezan in zvest. Agresivni in pretirano plašni psi so diskvalificirani.

V vsakdanjem življenju je to pes, ki išče družbo ljudi. Če je vsa družina v kuhinji, je tam tudi seter. Goste pozdravi kot stare znance, včasih tudi tako, da divje skače nanje, zato je dobro, da se že kot mladiček nauči ob pozdravu sesti.

Za čuvaja ni primeren. Ko nekdo pride, morda zalaja, a to je tudi vse.

Irski seter telesno in duševno dozoreva počasi. Veliko psov se vede kot mladički vsaj do drugega leta starosti, nekateri tudi dlje. Pes, težak 25 kg, ki se vede kot mladiček, lahko podre otroka ali doma naredi resno škodo, če nima kaj početi. Ameriški klub pasme omenja tudi navado setrov, da iz omar in predalov odnašajo »zaklade«, zato je bolje, da so nogavice in čevlji pospravljeni.

Mladiček mora že v prvih mesecih spoznati veliko ljudi, krajev in zvokov. Večina setrov je pogumnih in odprtih, vendar se v pasmi pojavljajo tudi plašni psi, zgodnja socializacija pa to tveganje zmanjša. Isti klub poudarja, da so setri po naravi čistoplotni.

Seter v družini

Z otroki je seter običajno prijazen, vendar je velik in živahen. Med igro lahko zlahka podre majhnega otroka, zato je v prvih letih dobro, da je v bližini odrasla oseba.

Z drugimi psi se dobro razume. Z mačko lahko živi, zlasti če je odraščal z njo. Ptice in zajci na dvorišču so druga zgodba, saj je lovski nagon močan.

Ljudje, ki izbirajo med setrom in zlatim prinašalcem, pogosto sprašujejo, kakšna je razlika. Obe pasmi sta lovski in imata rada ljudi, vendar delata na različen način. Prinašalec ostaja blizu lovca in mu prinese ustreljeno ptico. Seter išče divjad daleč spredaj in se pogosto sam odloči, kam bo šel, kar se pozna tudi v njegovem vedenju doma.

Šolanje

Obstaja star mit, da je irski seter neumen. Ljudje iz ameriškega kluba pasme ga odločno zavračajo. Pes hitro razume, kaj želite, vendar je neodvisen in včasih trmast.

Klubi svetujejo potrpežljivost ter nežen, a dosleden pristop. Pohvala in priboljšek delujeta. Kričanje stvari običajno le poslabša.

Kratke vaje prinesejo več kot dolge. Pet do deset minut večkrat na dan je dovolj za mladega psa, ki hitro izgubi zanimanje.

Najtežji je odpoklic. Ko seter zavoha ptico, neha upoštevati ukaze. Veliko lastnikov vadi z dolgo, približno 10-metrsko vrvico, dokler se pes ne začne zanesljivo vračati, prosto pa ga spustijo le na ograjenih ali varnih mestih.

Koliko časa je lahko sam

Seter slabo prenaša, če je dolge ure sam doma. Pes, ki se dolgočasi, si sam najde zabavo, navadno uničevalno.

Pomaga, če se pes že od malega navadi na transportno kletko ali ločen kotiček. Tako ima svoj miren prostor, ko vas ni doma.

Pasma je primerna za aktivne ljudi in družine, ki veliko časa preživijo na prostem. Ni za človeka, ki dela po deset ur zdoma in nima nikogar, ki bi psa čez dan peljal na sprehod.

Vsakodnevna nega

Irski seter: gibanje, prehrana in nega dlake

Gibanje

Britanski Royal Kennel Club priporoča, da ima irski seter več kot dve uri gibanja na dan. Ameriški viri navajajo vsaj eno uro intenzivne vadbe, razdeljene na dva dela. V obeh primerih gre za tek, ne pa za miren sprehod na povodcu.

Primerne dejavnosti so kanikros, tek ob kolesu, sledenje in agility. Lovske preizkušnje so najbližje temu, za kar je bila pasma vzrejena.

Delati mora tudi nos. Skrijte priboljške na dvorišču ali po hiši in pustite psu, da jih išče. Za lovskega psa je to delo, ki ga utrudi, ne da bi pretekel kilometre.

Pri mladičih je drugače. Seter doseže končno višino pri približno enem letu, vendar še nekaj mesecev pridobiva težo. Med rastjo so njegovi sklepi ranljivi. Veliko veterinarjev svetuje kratke sprehode in prosto igro, z dolgim tekom, zlasti po trdi podlagi, pa naj se začne šele po koncu rasti.

Britanski klub kot primeren dom navaja veliko hišo z velikim vrtom. Primerno je tudi stanovanje, če psu vsak dan in v vsakem vremenu zagotovite dovolj gibanja zunaj.

Prehrana

Seter ima običajno hitro presnovo in lahko potrebuje več hrane kot miren pes enake velikosti.

Za mladiča izberite hrano za velike pasme z nadzorovano vsebnostjo kalcija in energije. Količino prilagajajte kondiciji psa, ne le tabeli na embalaži. Pri pravilni teži se rebra zlahka otipajo, vendar se ne vidijo. Bogata dlaka veliko skrije, zato preverjajte z roko, ne na oko.

Globok prsni koš pomeni večje tveganje za razširitev in zasuk želodca. Ameriški klub pasme svetuje, da se dnevna količina hrane razdeli na dva obroka, namesto da jo pes poje naenkrat. Če pes hrano požrešno golta, pomaga skleda za počasno hranjenje, približno uro pred obrokom in po njem pa ne sme intenzivno teči.

Dlaka

Dlaka je srednje dolga in svilnata, pes pa se linja. Royal Kennel Club priporoča krtačenje več kot enkrat na teden, v praksi dva- do trikrat, ob močnem linjanju pa vsak dan. Dlaka se najpogosteje zaplete za uhlji in na resah nog.

Po sprehodu na polju preverite, ali ima pes v dlaki trne in semena trav. Nekatera semena se zarijejo v kožo, med prste ali v uho in takrat je potreben pregled pri veterinarju.

Uhlji so dolgi in viseči. Enkrat na teden preverite, ali so pordeli ali neprijetno dišijo.

Dlako med blazinicami tačk je treba skrajšati, da se nanjo ne nabira blato. Nega je podobna negi koker španjela, ki ima prav tako svilnato dlako in dolge rese na uhljih. Kremplje skrajšajte, če se ne obrabijo sami med sprehodi po trdi podlagi. Razstavni psi potrebujejo posebno urejanje dlake, ki vam ga lahko pokaže vzreditelj. Kopanje je potrebno redko.

Irski seter leži na pletenem tepihu, lastnik pa mu s krtačo razčesuje svilnato dlako

Zdravje, življenjska doba in izbira mladička

Irski seter je na splošno zdrava pasma. Britanska raziskava McMillana in sodelavcev, objavljena v reviji Scientific Reports leta 2024, navaja življenjsko dobo 12,9 leta. Britanski kinološki klub navaja »več kot 10 let«, ameriški priročniki pa najpogosteje od 12 do 15.

Bolezni, ki jih odkrije DNK-test

Tri dedne bolezni te pasme je mogoče odkriti z DNK-testom in Royal Kennel Club vzrediteljem priporoča testiranje nanje. Pri vseh treh pes zboli le, če je mutacijo podedoval od obeh staršev.

PRA rcd1 je zgodnja oblika progresivne atrofije mrežnice. Spremembe v očesu se začnejo že v prvih tednih in pri približno enem letu je pes običajno popolnoma slep.

PRA rcd4 je pozna oblika bolezni. Povprečna starost ob postavitvi diagnoze je okoli 10 let, vendar se močno razlikuje.

CLAD je dedna okvara imunskega sistema. Bele krvničke ne morejo izstopiti iz krvnih žil in priti do mesta okužbe, zato prizadeti mladiči trpijo za hudimi, ponavljajočimi se bakterijskimi okužbami.

Psa prenašalca je mogoče uporabiti v vzreji, vendar le s partnerjem, pri katerem je test pokazal, da ni nosilec mutacije. Tako nobeden od mladičev ne bo zbolel. V Veliki Britaniji je od 6. januarja 2025 uvožen irski seter lahko registriran le, če ima dokazan status čistega psa ali prenašalca za CLAD in PRA rcd1.

Druge zdravstvene težave

Za nekatere težave DNK-testa ni. Britanski klub vzrediteljem priporoča rentgensko oceno kolkov in komolcev ter pregled oči. Med boleznimi, ki se pojavljajo pri tej pasmi, so:

displazija kolkov;
hipotiroidizem, torej zmanjšano delovanje ščitnice, ki se kaže z utrujenostjo, pridobivanjem teže ter težavami s kožo in dlako;
idiopatska epilepsija, pri kateri se prvi napadi običajno pojavijo med šestim mesecem in petim letom starosti;
razširitev in zasuk želodca.

Hipotiroidizem se zdravi s hormonskimi tabletami, ki jih pes jemlje do konca življenja. Epilepsijo je pogosto mogoče obvladati z zdravili. Kot pri drugih velikih pasmah se tudi pri setru pojavlja osteosarkom, maligni tumor kosti. Šepanje brez jasnega vzroka pri odraslem psu je razlog za pregled.

Zasuk želodca je nujno stanje.

Pes je nemiren, neuspešno poskuša bruhati, trebuh pa je napihnjen in trd. Ne čakajte do jutra, takoj pojdite k veterinarju. Večje tveganje imajo velike pasme z globokim prsnim košem, kot sta seter in nemška doga.

Kako izbrati vzreditelja

Zahtevajte pisne rezultate zdravstvenih testov obeh staršev. Zagotovilo, da je psa »pregledal veterinar«, ne nadomešča genetskih testov.

Oglejte si mater in, če je mogoče, tudi očeta. Bodite pozorni, kako se vedeta do neznancev. Mladiček mora imeti rodovnik, ki ga je izdala nacionalna kinološka organizacija, članica FCI (v Sloveniji Kinološka zveza Slovenije), ali drug priznan kinološki klub.

Psica pasme irski seter leži na mehki podlogi z mladiči, eden od njih ovohava človeško roko — Ko obiščete vzreditelja, si oglejte mater z mladiči in bodite pozorni, kako se vede do neznanih ljudi.

Dober vzreditelj tudi sam postavlja vprašanja. Zanimalo ga bo, koliko časa bo pes ostajal sam in ali lovite. Dal vam bo tudi pisna navodila za prehrano in cepljenja. Veliko vzrediteljev s kupcem podpiše pogodbo in psa vzame nazaj, če zanj kdaj ne boste mogli več skrbeti.

Dobro izhodišče je klub pasme v vaši državi. Tam običajno vedo, kateri vzreditelji testirajo svoje pse.

Viri