Ameriški pit bull terier z rdečo dlako in rdečim nosom, ki stoji na zelenem travniku

Terier iz ZDA · standard UKC

Ameriški pit bull terier (pit bull)

Pasma z lastnim standardom, ne pa splošno ime za vsakega mišičastega psa s kratko dlako

Srednje velik, močan in atletski pes s kratko dlako. Do ljudi je prijazen, do drugih psov pa kaže določeno mero agresivnosti, zato potrebuje zgodnjo socializacijo in šolanje.

Ameriški pit bull terier je srednje velika pasma psov z lastnim standardom, ki je nastala s križanjem buldogov in terierjev. Priznavata jo United Kennel Club (UKC) in American Dog Breeders Association (ADBA), AKC in FCI pa je ne priznavata. Samci tehtajo približno od 16 do 27 kg, samice pa približno od 14 do 23 kg.

V vsakdanjem govoru „pit bull“ pravijo skoraj vsakemu mišičastemu psu s široko glavo in kratko dlako. Beseda se že dolgo uporablja kot skupno ime za več pasem psov in za njihove križance. Ameriški pit bull terier pa je nekaj bolj določenega. Gre za pasmo z lastnim standardom, ki jo priznavata dva ameriška registra, United Kennel Club (UKC) in American Dog Breeders Association (ADBA). Ameriški kinološki klub (AKC) je ne priznava. Tudi Mednarodna kinološka zveza (FCI) je ni vključila v svojo nomenklaturo.

Pit bull pogosto označujejo za najbolj prepovedano pasmo na svetu. Združeno kraljestvo je pse tipa pit bull terier prepovedalo že leta 1991. Na Danskem je prepovedanih 13 pasem in pit bull terier je med njimi. Drugod mora lastnik pridobiti dovoljenje, skleniti zavarovanje ali psu na javnih mestih nadeti nagobčnik. Splošnega pravila za vso Evropsko unijo ni. Leta 2000 je Nemčija po smrtnem napadu na šestletnega dečka predlagala vseevropske ukrepe proti pit bullom in drugim bojnim pasmam. Naslednje leto so zamisel opustili.

V ZDA zvezne prepovedi ni. Omejitve uvajajo posamezna mesta in okrožja, številne zvezne države pa lokalnim oblastem izrecno prepovedujejo sprejemanje predpisov, vezanih na pasmo. Volivci v Denverju so prepoved odpravili leta 2020, čeprav je tam še naprej veljala zahteva po posebnem dovoljenju. Na Floridi je zakon iz leta 2023 odpravil prepoved v okrožju Miami-Dade. Zakoni se spreminjajo, zato jih preverite, preden vzamete psa ali z njim odpotujete.

Temperament

Energičen in prijazen do ljudi, z določeno mero agresivnosti do drugih psov

Priznavajo ga

UKC (od leta 1898) in ADBA, AKC in FCI pa ne

Višina in teža

Samci: 46–53 cm, 16–27 kg
Samice: 43–51 cm, 14–23 kg

Dlaka

Kratka, gladka in sijoča, katere koli barve razen merle

Izvor pasme ameriški pit bull terier

Buldog in terier v enem psu

V 19. stoletju so ljubitelji psov v Angliji, na Irskem in Škotskem začeli križati buldoge s terierji. Iskali so psa, ki bi združeval vztrajnost terierja z močjo in atletskostjo buldoga. Te križance so imenovali bull and terrier.

Lastnost, ki so jo prevzeli od terierja, se v angleščini imenuje gameness. V slovenščini zanjo ni natančnega prevoda. Najbližje ji je pripravljenost psa, da nadaljuje, čeprav je utrujen ali ranjen. Prav zaradi te lastnosti so bili psi bull and terrier dragoceni za lastnike aren za pasje boje. V angleščini se takšna arena imenuje pit in od tod izhaja prvi del imena pasme.

Kmetije in ring v Ameriki

Izseljenci so križance prenesli v Združene države. Različni viri navajajo različne letnice.

V Ameriki so psi dobili tudi delo zunaj ringa. Zgodovinski del standarda UKC navaja, da so jih kmetje in živinorejci uporabljali za lovljenje napol divjega goveda in prašičev, za lov, za premikanje živine in kot družinske pse. Lovilni pes, v angleščini catch dog, dohiti žival, jo zgrabi z zobmi in zadrži, dokler ne pride človek. Za to delo je potreben močan in vzdržljiv pes.

Vzporedno pa so se nadaljevali tudi pasji boji in del vzrediteljev je dolgo izbiral pse prav zanje. Zato današnji standard UKC odkrito navaja, da je določena mera agresivnosti do drugih psov značilna za pasmo. Danes je organiziranje pasjih bojev hudo kaznivo dejanje v vseh zveznih državah ZDA.

Pit bulli so nekoč imeli tudi povsem drugačen sloves. V začetku 20. stoletja so bili v Ameriki priljubljeni, pes Pete iz filmske serije „Naša banda“ (Our Gang) pa je bil ljubljenec občinstva. V 80. letih 20. stoletja se je njihov ugled spremenil. Pit bulli so postali modni kot psi za „trde fante“, povezovali so jih z vrsto hudih napadov in od takrat so zakoni o nevarnih pasmah najpogosteje usmerjeni prav nanje.

Prva pasma v registru UKC

United Kennel Club je leta 1898 ustanovil Chauncey Z. Bennett. Prvi pes, ki ga je vpisal v register, je bil njegov ameriški pit bull terier Bennett's Ring z registrsko številko 1. Tako je UKC postal prvi register, ki je priznal pasmo. V začetku 20. stoletja je klub nekaj časa pisal ime z oklepajem, American (Pit) Bull Terrier, vendar se je kmalu vrnil k stari obliki.

Leta 1909 sta Guy McCord in Con Feeley ustanovila American Dog Breeders Association. Oba sta vzrejala ameriške pit bull terierje, register pa je bil na začetku tesno povezan z linijo znanega vzreditelja Johna Colbyja. Sčasoma se je ADBA vse bolj osredotočala na pasmo ameriški pit bull terier. Danes združenje organizira razstave, tekmovanja v vleki bremen in atletska tekmovanja z imenom Top Dog.

AKC je pse istega izvora sprejel šele leta 1936, in to pod drugim imenom, Staffordshire Terrier. Leta 1972 se je ime spremenilo v American Staffordshire Terrier. Od takrat sta se veji postopoma oddaljevali. Standard UKC postavlja funkcionalnost pred vse drugo, tudi ADBA pa vztraja pri atletskosti. Pod imenom ameriški pit bull terier AKC psov ne registrira niti danes.

Videz in kdo priznava pasmo

Standard UKC je bil nazadnje posodobljen 1. maja 2017. Opisuje srednje velikega, čvrsto grajenega psa s kratko dlako in gladkimi, dobro izraženimi mišicami, ki je hkrati močan in atletski. Pes ne sme biti videti niti okoren in „napihnjen“ niti tankokosten in pretirano podolgovat.

Eden od stavkov v standardu se začne z besedami „bolj kot vse drugo“. Ameriški pit bull terier mora biti sposoben delati kot lovilni pes, torej prijeti in držati žival, se boriti in pri tem prosto dihati.

Višina in teža

Za odraslega samca v dobri kondiciji UKC navaja želeno težo med 35 in 60 funti, torej približno od 16 do 27 kg. Za samice so meje od 30 do 50 funtov, približno od 14 do 23 kg. Višina vihra je navedena le kot približno vodilo. Pri samcih znaša od 46 do 53 cm, pri samicah od 43 do 51 cm.

Psov zunaj teh meja ne ocenjujejo slabše, razen če so očitno premasivni ali preveč podolgovati. Ravnovesje med težo in višino je veliko pomembnejše od točne številke na tehtnici.

Telo je nekoliko daljše, kot je visoko, samice pa so lahko nekoliko daljše od samcev. Dolžina sprednje noge od komolca do tal znaša približno polovico višine vihra. Če je krajša, pes na razstavi UKC ne more prejeti nagrade.

Glava, oči in ušesa

Glava je ključni del pasemskega tipa. Je velika in široka, vendar ostaja v sorazmerju s telesom. Od spredaj je podobna širokemu, topemu klinu. Od strani sta lobanja in gobec vzporedna, prehod med njima pa je jasno izražen. Gobec je krajši od lobanje, približno v razmerju 2 proti 3. Lica so mišičasta in brez gub. Ko se pes osredotoči, se mu na čelu naberejo gube in prav te mu dajejo značilen izraz.

Prevelika in pretežka glava je zelo resna napaka. Gobec, ki je tako kratek, da ovira normalno dihanje, psa izključi iz podeljevanja nagrad.

Ugriz je škarjast, s popolnim zobovjem enakomerno razporejenih belih zob. Manjkajoči zobje so resna napaka, razen če jih je izpulil veterinar. Vrat je mišičast, srednje dolg in rahlo usločen, koža na njem pa je napeta, brez podgrline.

Oči so srednje velike, okrogle, postavljene nizko in narazen. Dovoljena je vsaka barva razen modre, ki je resna napaka. Nos je lahko katere koli barve. Zato „red nose“ in „blue nose“ v oglasih za mladiče pomenita barvo, ne pa posebne pasme.

Ušesa so nastavljena visoko. Po UKC so lahko naravna ali kupirana, nobena oblika nima prednosti. V ZDA je kupiranje zakonito. UKC pa upošteva, da je ponekod prepovedano, zato na njegovih prireditvah noben pes ni ocenjen slabše zaradi naravnih ušes.

V Evropi je kupiranje ušes prepovedano v mnogih državah. Junija 2026 je EU sprejela tudi uredbo o dobrobiti psov in mačk. Ta prepoveduje kupiranje ušes in repov, razen kadar je medicinsko nujno, pse s kupiranimi ušesi ali repi pa izključuje z razstav in tekmovanj. Uredba se bo začela uporabljati po prehodnem obdobju.

Dlaka, rep in barve

Dlaka je sijoča in gladka, tesno se prilega telesu in je na otip zmerno trda. Kodrasta, valovita ali redka dlaka je napaka, dolga dlaka pa psa diskvalificira.

Rep je razmeroma kratek, nizko nastavljen, pri korenu debel in se proti konici tanjša. V mirovanju ga pes nosi nizko, rep pa sega približno do skočnega sklepa. V gibanju je v višini hrbta. Vzburjen pes ga lahko dvigne, vendar se rep ne sme zviti nad hrbet. Spiralno zavit rep je diskvalifikacijska napaka.

Barva je lahko kakršna koli, prav tako vzorec in kombinacija barv. Edina izjema je merle. Merle in albinizem psa diskvalificirata. Enako velja za gluhost, tudi samo na eno uho, za pritlikavost in za samce z nespuščenimi modi.

Pet ameriških pit bull terierjev različnih barv: moder, rdeč, tigrast, črn z belimi lisami in bel s plavimi lisami
Standard UKC dopušča vse barve in vse vzorce: modro, rdečo, tigrasto, črno-belo, belo z lisami. Edina izjema je merle.

Standard opisuje celo hojo. Pit bull se giblje živahno in samozavestno, kot da vsak trenutek pričakuje, da bo zagledal nekaj novega in zanimivega. V kasu je korak lahkoten in močan, hrbet pa ostaja raven.

Kdo priznava pasmo

Ameriški pit bull terier registrirata UKC in ADBA. AKC in FCI ga ne priznavata, zato v Evropi ne more nastopati na razstavah pod okriljem FCI. Tam boste srečali ameriškega stafordširskega terierja, ki ga FCI priznava.

Če vidite psa z zelo širokim prsnim košem, kratkimi nogami in ogromno glavo, ta ne ustreza standardu UKC. Standard izrecno določa, da pes s pretiranimi lastnostmi, ki ovirajo gibanje ali delo, na primer s kratkimi nogami, pretežkimi kostmi ali masivno glavo, ne more prejeti nagrade. Ta tip je bolj značilen za ameriškega bullyja, ločeno pasmo, ki jo je UKC priznal leta 2013.

UKC gre še dlje. Klub navaja, da ne odobrava vzreje s pretirano grajenimi psi, in sodnikom svetuje, naj jih ne nagrajujejo. Lastnosti, ki jasno kažejo na križanje z drugo pasmo, prav tako niso sprejemljive.

Podobne pasme

Pit bull ima sorodnike v dveh smereh, med terierji in med buldogi. Z nekaterimi pasmami ga povezuje skupni izvor. Druge se skupaj z njim znajdejo na istih seznamih prepovedanih pasem.

Ameriški stafordširski terier

To je njegov najbližji sorodnik. Ameriški stafordširski terier izhaja iz istih psov, ki jih je AKC leta 1936 sprejel kot Staffordshire Terrier. Razlika je v registrih in v selekciji, ki je sledila. Pri AKC se je pasma razvijala predvsem v razstavnem ringu, UKC in ADBA pa ohranjata delovni tip. Amstaff je običajno masivnejši, standard AKC pa mu določa ožji razpon višine, od 46 do 48 cm za samce in od 43 do 46 cm za samice.

V Evropi ima amstaff še eno prednost. FCI ga priznava, zato lahko nastopa na razstavah, pit bull pa ne.

Obstaja tudi angleški bratranec, stafordširski bulterier. Izhaja iz istih psov bull and terrier, vendar je ostal v Angliji in je precej manjši. Zaželena višina po standardu FCI je od 35,5 do 40,5 cm, teža pa od 11 do 17 kg, odvisno od spola.

Argentinska doga

Argentinska doga je nastala leta 1928 v Córdobi v Argentini, vzredil pa jo je dr. Antonio Nores Martínez. Osnova je bil stari bojni pes iz Córdobe, križan z več drugimi pasmami, med njimi z bulterierjem in buldogom. Cilj pa je bil drugačen, lov na veliko divjad. Argentinska doga je povsem bela in tehta približno od 40 do 45 kg, precej več kot pit bull. Pasmi pogosto zamenjujejo, zlasti kadar je pit bull bel. Združeno kraljestvo ju prepoveduje v istem zakonu iz leta 1991.

Tosa inu

Tosa inu izvira iz japonske prefekture Kochi, ki je bila v preteklosti znana kot Tosa. Konec 19. stoletja so tamkajšnje bojne pse križali z evropskimi pasmami, med njimi z buldogom, mastifom in nemško dogo. Pasji boji pri tej pasmi potekajo po pravilih, ki spominjajo na sumo. Izgubi pes, ki se umakne, pobegne ali zacvili, tudi lajanje pa velja za šibkost. Tosa inu je precej večji od pit bulla in spada pod isti britanski zakon iz leta 1991.

Bulmastif in francoski buldog

Ti dve pasmi nimata terierske krvi, imata pa s pit bullom skupnega prednika, starega angleškega buldoga. Bulmastif je nastal v Angliji v 19. stoletju s križanjem mastifa in buldoga kot pes lovskih čuvajev, ki so z njim varovali posestva pred divjimi lovci. Francoski buldog izvira iz majhnih angleških buldogov, ki so jih v 19. stoletju prenesli v Francijo. Bulmastif je precej večji od pit bulla, francoski buldog pa precej manjši.

Druge pasme različnih velikosti in temperamentov boste našli v katalogu pasem psov.

Pogosta vprašanja

Kakšna je razlika med pit bullom in amstaffom?

Obe pasmi izhajata iz istih psov. AKC ju je leta 1936 sprejel kot Staffordshire Terrier, od leta 1972 pa se pasma imenuje American Staffordshire Terrier. Od takrat se amstaff razvija predvsem v razstavnem ringu, UKC in ADBA pa ohranjata delovni tip pit bulla. Amstaff je običajno masivnejši in ga FCI priznava, ameriški pit bull terier pa pri FCI ni priznan.

Koliko tehta ameriški pit bull terier?

Po standardu UKC je zaželena teža odraslega samca v dobri kondiciji približno od 16 do 27 kg, samice pa približno od 14 do 23 kg. Višina vihra je približno od 46 do 53 cm pri samcih in od 43 do 51 cm pri samicah. Ravnovesje med težo in višino je pomembnejše od točne številke.

Je pit bull agresiven do ljudi?

Po standardu UKC agresivno vedenje do ljudi ni značilno za pasmo in je skrajno nezaželeno. Pit bull je opisan kot izjemno prijazen, tudi do neznancev, zato ni najboljša izbira za čuvaja. Do drugih psov pa večina pit bullov kaže določeno mero agresivnosti in potrebuje skrbno socializacijo.

Je pit bull v Evropi prepovedan?

Splošnega pravila za vso Evropsko unijo ni. Združeno kraljestvo pse tipa pit bull terier prepoveduje od leta 1991, na Danskem pa je pit bull terier med 13 prepovedanimi pasmami. Drugod mora lastnik pridobiti dovoljenje, skleniti zavarovanje ali psu na javnih mestih nadeti nagobčnik. Zakoni se spreminjajo, zato jih preverite, preden vzamete psa ali z njim odpotujete.

Ali je res, da se pit bullu zaklene čeljust?

Ne. V lobanji in čeljusti pit bulla ni mehanizma, ki bi jo zaklenil, zato deluje enako kot pri vsakem drugem psu. Pes se lahko trdovratno oklene, zlasti ko je vzburjen, vendar gre za vedenje, ki ga je mogoče obvladati s šolanjem.