Drathaar (nemški žimasti ptičar)

Izvor, videz, značaj in nega

Videz in standard pasme
Značaj in delovne lastnosti
Nega pasme drathaar

Vsestranski lovski pes z žičnato dlako za delo na kopnem in v vodi.

Drathaar je lovski pes, vzrejen v Nemčiji za delo na kopnem in v vodi. Pri nas je znan tudi pod imenom nemški žimasti ptičar, v svoji domovini pa se imenuje Deutsch Drahthaar, kar dobesedno pomeni »nemška žimasta dlaka«. V primerjavi z večino pasem za delo po strelu je pasma mlada, vendar se je v nekaj desetletjih uveljavila kot ena najpogosteje uporabljanih lovskih pasem v Nemčiji.

Spodnje besedilo je namenjeno lovcem, ki presojajo, ali je to pravi pes zanje, in ljudem, ki jim je pasma všeč ter želijo nekaj bolj konkretnega od splošnih razprav na forumih.

Avtor: Ivelin Tilev. Posodobljeno 15. septembra 2026. Besedilo je informativne narave in ne nadomešča posveta s kinologom, veterinarjem ali strokovnjakom za pse. Ivelin Tilev ne prevzema odgovornosti za dejanja, odločitve ali posledice, ki izhajajo iz uporabe informacij v tem gradivu.

Gibanje

Vsaj 1,5 do 2 uri dnevno

Življenjska doba

12 do 14 let

Višina in teža

57 do 68 cm in 22 do 32 kg

Dlaka

Žičnata, dolga 2 do 4 cm, ne prepušča vode

Izvor in zgodovina pasme drathaar

Kako je bila pasma ustvarjena v Nemčiji

Ob koncu 19. stoletja so imeli nemški lovci več dobrih specialistov, vendar nobenega psa, ki bi zmogel vse. Pointer in seter odlično delata na odprtem polju, vendar nimata niti dlake niti značaja za gosto podrast, mrzlo vodo in delo po ranjeni divjadi. Stari domači žimasti psi so bili sicer vzdržljivi, vendar zelo različne kakovosti.

Zamisel o vsestranskem lovskem psu z žičnato dlako je povezana s Sigismundom von Zedlitz und Neukirchom, ki je pisal pod psevdonimom Hegewald. Vztrajal je, da mora tip določati delo in ne razstavni ring, sam pa je v 80. letih 19. stoletja s križanjem pudlja in pointerja ustvaril pudelpointerja. Hegewald ni dočakal priznanja pasme drathaar, vendar je njegova zamisel ostala.

Leta 1902 je bil ustanovljen klub Verein Deutsch-Drahthaar. Pasma je bila oblikovana predvsem iz štirih virov: pudelpointerja, nemškega stichelhaarja, Korthalsovega grifona in nemškega kratkodlakega ptičarja (kurzhaar). Prvi trije so prispevali žičnato dlako, vzdržljivost in ostrino, kurzhaar pa nos, slog dela in bolj suho telesno zgradbo. Geslo kluba je še danes »Durch Leistung zum Typ«, torej z delom do tipa in ne obratno.

V prvih desetletjih 20. stoletja se drathaar v Nemčiji uveljavi kot samostojna pasma. Zmaguje na preizkušnjah in začne izpodrivati druge nemške pasme z žičnato dlako, od katerih so nekatere danes redke.

Namen: vsestranski lovski pes

Vsestranskost drathaarja je po posameznih točkah opisana v nemških pravilnikih o preizkušnjah. Pes mora delati pred strelom in po strelu, na polju, v gozdu in v vodi.

Pred strelom to pomeni iskanje z visoko nošenim nosom in stojo. Drathaar divjad zazna z visokim nosom, se ustavi in vztraja v stoji, dokler ne pride lovec. Njegov slog dela je bolj zbran, iskanje pa bližje kot pri angleških pasmah, kar je prednost na naših gosto zaraščenih terenih in pri delu s perjadjo, ki ne prenese stoje z večje razdalje.

Po strelu se začne druga polovica dela. Prinašanje je obvezno, vključno s težkim prinašanjem zajca in lisice. V vodo mora pes stopiti v vsakem vremenu, prinesti raco in samostojno preiskati trstičje, ne da bi videl, kam je ptica padla. To samostojno iskanje v gosti zarasti je ena najtežjih veščin za učenje in je na nemških preizkušnjah posebna disciplina.

Delo po krvni sledi je tretje veliko področje. Drathaar na povodcu sledi ranjeni divjadi, tudi po več ur stari sledi, in se redno uporablja za iskanje ranjenega divjega prašiča in srnjadi.

K temu sodi še ostrina do plenilcev, ki se v Nemčiji preverja na preizkušnji in velja za del uporabnih lastnosti. Nemški sistem temelji na treh preizkušnjah: VJP za mladega psa, HZP jeseni in VGP, ki je celovita uporabnostna preizkušnja ter velja za eno najzahtevnejših lovskih preizkušenj v Evropi.

Razvoj pasme in razširjenost danes

V Nemčiji ostaja vzreja stroga. Da bi bil pes po pravilih VDD dovoljen za vzrejo, mora opraviti preizkušnje, dobiti oceno zunanjosti in dlake na vzrejni razstavi ter biti rentgensko pregledan zaradi displazije. Klub ima skupine v številnih državah, tudi v ZDA in Srednji Evropi.

Poleg tega se razvija tudi druga linija. Leta 1959 je Ameriški kinološki klub priznal pasmo pod imenom German Wirehaired Pointer. Tam vzreja poteka po drugačnih pravilih, z večjim poudarkom na razstavah, in sčasoma sta se populaciji oddaljili. Na papirju gre za isto pasmo, v praksi pa se psi iz ameriških razstavnih linij in delovni nemški psi razlikujejo po temperamentu in intenzivnosti.

Razlike med posameznimi linijami so velike, zato pri iskanju mladiča rodovnik in preizkušnje staršev pomenijo več kot samo ime pasme.

Drathaar stoji na mahovitem kamnu v gozdu, obsijanem s sončnimi žarki

Drathaar plava v vodi in v gobcu nosi raco, okoli njega pršijo kapljice — Drathaar prinaša raco iz vode.

Videz in standard pasme

Mere in telesna zgradba

Drathaar je opisan v skladu s standardom FCI številka 98, skupina 7, ptičarji z obveznimi delovnimi preizkušnjami.

V isto skupino FCI spada tudi weimaranec.

Višina v vihru je od 61 do 68 cm pri samcih in od 57 do 64 cm pri samicah. Standard ne določa teže. V praksi samec v dobri kondiciji tehta nekje med 27 in 32 kg, samica pa med 22 in 27 kg. Prekomerna teža se pri psu pozna že po prvem dnevu lova.

Telesna zgradba je suha in mišičasta, brez okornosti. Prsni koš je globok, hrbet kratek in čvrst, trebuh pritegnjen. Okončine so suhe in z dobrim okostjem, gibanje pa je prostran kas, ki ga pes lahko vzdržuje več ur. Glava ima izrazite obrvi in zmerno izražen stop, gobec je dolg in močan, kar je pomembno pri prinašanju zajca ali lisice.

Ušesa so srednje velika, viseča in prilegajoča se glavi. Oči so temne, s tesno prilegajočimi se vekami, kar ščiti oko pri delu v trnju.

Razlika med spoloma je opazna že na prvi pogled. Samci imajo masivnejšo glavo in širši prsni koš, samice so lažje in običajno hitrejše na terenu. Razlike so tudi med posameznimi linijami. Psi iz delovne vzreje so bolj suhi in višji na nogah, medtem ko se v nekaterih razstavnih linijah pojavlja težji tip z več kože na vratu in obilnejšo dlako na glavi. Za lov je prvi tip vzdržljivejši.

Rep nadaljuje linijo hrbta. Tradicionalno so ga kupirali, vendar je v številnih evropskih državah ta praksa prepovedana, zato vse pogosteje srečujemo pse pasme drathaar s celim repom. Standard dopušča obe različici tam, kjer to dovoljuje zakon.

Žičnata dlaka in zakaj je praktična

Dlaka je prepoznavna značilnost pasme in prva stvar, po kateri se presoja kakovost psa.

Krovna dlaka je dolga med 2 in 4 cm, trda kot žica, prilegajoča se in gosta. Pod njo je gosta podlanka, ki ne prepušča vode. Koža je čvrsta. Na glavi so brada in izrazite obrvi, ki ščitijo oči in gobec.

Namen je povsem praktičen. Takšna dlaka se ne zatika v trnje in se ne trga, hitro se suši, ščiti pred mrazom pri delu v vodi novembra in zmanjšuje poškodbe pri prebijanju skozi robidovje. Pes z mehko in dolgo dlako nabira semena repinca in ostaja moker, pes s prekratko in redko dlako pa zebe in se poškoduje. Obe odstopanji se po standardu kaznujeta.

Dlaka ni enaka pri vseh psih te pasme in to je znana težava, proti kateri se nemški klubi borijo z ocenjevanjem na vsaki vzrejni razstavi.

Dovoljene barve in prepoznavne značilnosti

Trije psi drathaar drug ob drugem na makadamski poti: enobarvno rjav, serast in svetel serast z rjavimi lisami — Različne barve pri pasmi drathaar: enobarvno rjav, serast in svetlejši serast z rjavimi lisami.

Glavne barve po standardu so:

rjavo serasta, z lisami ali brez njih, to je najpogostejša barva
črno serasta, z lisami ali brez njih
rjava, z belo liso na prsih ali brez nje
svetlo serasta

Enobarvno črna, rumena in rdečkasta niso značilne za pasmo. Za natančen seznam dovoljenih barv se zanašajte na veljavni standard FCI. Barva nosu ustreza osnovni barvi. Veliko psov ima masko, kar je normalno in je v nekaterih linijah skoraj pravilo.

Serasta barva nastane z mešanjem belih in obarvanih dlak in je med gibanjem od daleč videti sivkasta. V gozdu in trstičju je pes s takšno dlako težje opazen, zato večina lovcev svojemu psu danes nadene svetlo ovratnico.

Portret rjavega psa drathaar z jantarnimi očmi, visečimi ušesi, brado in obrvmi

Značaj in delovne lastnosti

Drathaar je uravnotežen in samozavesten pes, zadržan do tujcev. Standard opisuje prav to, v praksi pa je videti tako: pes ne plane pozdravljat gostov, temveč jih opazuje in se nato odloči. Plašnost in neizzvana agresija sta resni pomanjkljivosti in se v Nemčiji kaznujeta na preizkušnji.

Navezanost na lastnika je močna, včasih celo premočna. Drathaar si izbere enega človeka in mu sledi povsod. Življenja na verigi ali v pesjaku brez stika ne prenaša dobro. Pes, ki je sam na dvorišču in svojega lastnika vidi deset minut na dan, postane bodisi lajajoč in živčen bodisi otopel in vase zaprt, tretje možnosti pa skoraj ni.

Čuvajski nagon se pojavi sam, brez posebnega šolanja. Pes varuje dvorišče, avto in družinske stvari. To je priročno, vendar ima tudi drugo plat, saj je drathaar, ki sam odloča, kdo predstavlja grožnjo, lahko težava za sosede in kurirje. Zato je socializacija od zgodnje mladosti nujna.

V hiši je delovni pes miren in se zadržuje na enem mestu. Prav tu se večina ljudi zmoti. Mirnost v stanovanju izhaja iz opravljenega dela zunaj in izgine v trenutku, ko tega ni več. Drathaar, ki ostane sam osem ur brez predhodne aktivnosti, se dolgočasi, dolgčas pa se pri tej pasmi kaže z lajanjem, kopanjem in grizenjem vsega, kar je na voljo.

Tudi oglašanje si zasluži pozornost. Pasma ni med najbolj lajavimi, vendar z lajanjem varuje in se odziva na gibanje okoli dvorišča. V soseski z bližnjimi sosedi je to mogoče urediti s šolanjem in dovolj aktivnosti, če pa se tega lotite pozno, je navada že utrjena.

Z otroki v družini je običajno dober, potrpežljiv in pozoren. Težava pri majhnih otrocih ni zloba, temveč teža in zagon, saj lahko 30-kilogramski pes med tekom podre triletnega otroka, ne da bi ga sploh opazil.

Do drugih psov so samci pogosto dominantni in se do drugih samcev vedejo izzivalno. V tropu pri lovu delajo normalno, konflikti so bolj povezani z vsakdanjim sobivanjem. Pri mačkah in majhnih živalih je potrebna previdnost, zlasti pri psih z izrazito ostrino. Drathaar, ki od mladička odrašča z mačko v hiši, jo običajno sprejme, zajec, kokoš ali hrček pa so druga zgodba.

Ostrina do plenilcev, ki se v Nemčiji preverja na preizkušnji, ima pomen tudi v vsakdanjem življenju. Pes z izrazito ostrino se hitreje zaplete v konflikt, težje odneha in potrebuje lastnika, ki obdrži nadzor tudi zunaj lova. Psi drathaar niso vsi enako ostri, zato se je treba pozanimati o konkretni krvni liniji in ne o pasmi na splošno. Če bo pes živel v mestu, je mehkejši pes priročnejša izbira.

Inteligenca te pasme je nekoliko zahtevnejše vrste. Pes hitro razume, vendar ne uboga zgolj zato, ker je nekdo nekaj rekel. Želi, da imajo stvari smisel, in redno preizkuša meje, zlasti med prvim in drugim letom. Drathaar dozoreva počasi in veliko psov ostane mladostnih do drugega leta starosti. Za začetnika je to zahtevna kombinacija in prav zato psi te pasme pogosto končajo v zavetiščih ali pa jih pri dveh letih prodajo naprej.

Ali je drathaar primeren kot hišni ljubljenček brez lova? Lahko, vendar pod določenimi pogoji. Če je človek pripravljen lovsko sezono nadomestiti z vsakodnevnim delom in gibanjem, pes mirno živi v družini. Če pa si želite lepega psa v stanovanju, ki ga boste pol ure sprehajali na povodcu, boste dobili razdejano stanovanje, uničen vrt in psa, ki pobegne. Pasma je bila ustvarjena za delo in to se ni spremenilo.

Če ne morete zagotoviti vsakodnevnega dela in gibanja, izberite psa druge pasme.

Drathaar v stoji z dvignjeno sprednjo taco v suhi travi, za njim nizko sonce in oblaki

Drathaar leži na lesenih tleh pred kaminom z gorečim ognjem, za njim sta usnjen naslanjač in karirasta odeja — Doma je drathaar miren, če je imel dovolj dela zunaj.

Nega pasme drathaar

Potreba po telesni in miselni aktivnosti

Ura in pol do dve uri dnevno je spodnja meja za zdravega odraslega psa, pri čemer ne gre le za hojo na povodcu. Potrebna sta prosto tekanje in delo na terenu, v toplih mesecih pa tudi plavanje. Lovski pes med sezono dobi dovolj gibanja že pri lovu, zunaj sezone, od februarja do avgusta, pa je treba kondicijo načrtno vzdrževati.

Miselna zaposlitev je prav tako pomembna in jo ljudje pogosto podcenjujejo. Dvajset minut dela z nosom utrudi drathaarja bolj kot ura tekanja. V travo skrijte predmet za prinašanje in pustite psu, da ga poišče. Dnevni obrok raztresite po dvorišču, namesto da ga ponudite v skledi. Preprosta sled s koščki hrane doseže enak učinek in zahteva pet minut priprave. Psi, ki uničujejo stvari in lajajo brez razloga, so skoraj vedno psi brez zaposlitve.

Šolanje drathaarja je tema, ki je ni mogoče zajeti v enem odstavku in si zasluži ločeno besedilo. Tu naj zadošča, da pasma zahteva doslednost in zgodnji začetek, groba sila pa ima pri njej nasproten učinek.

Eno opozorilo glede mladih psov. Sklepi so do starosti 12 do 18 mesecev še nezreli za tek ob kolesu, dolge maratone in skakanje z višine. Obremenitev odmerjajte, sicer boste posledice pozneje plačevali pri veterinarju. Enako velja za večino velikih pasem psov.

Nega dlake, ušes in krempljev

Žičnate dlake se ne striže s strojčkom za striženje. Striženje odstrani trdo krovno dlako, ki nato zraste mehkejša, izgubi vodoodbojnost in ne ščiti več pred trnjem. Pravilen način je puljenje oziroma trimanje, običajno dvakrat letno, spomladi in jeseni. Veliko lovcev to opravi samih, s prsti in nožem za trimanje.

Med obema trimanjema zadostuje česanje enkrat ali dvakrat tedensko. Brado češite posebej in jo po hranjenju ter pitju osušite, sicer začne neprijetno smrdeti. Kopajte redko in uporabljajte šampon za žičnato dlako, saj pogosto kopanje dlako zmehča.

Po vsakem izletu na teren psa preglejte. Klopi se najpogosteje prisesajo na glavi, ušesih in v dimljah. Osti divjega ovsa se zapičijo med prste in blazinice ter lahko povzročijo podkožne abscese, če jih spregledate. Preverite tudi ureznine zaradi trnja in bodeče žice.

Ušesa so viseča in slabo prezračena, kar je klasičen dejavnik tveganja za vnetje ušes. Vnetje ušes je pogosta težava tudi pri koker španjelu, ki ima prav tako viseča ušesa. Preverjajte jih tedensko, po delu v vodi pa osušite notranjo stran. Rdečina, neprijeten vonj ali stalno otresanje z glavo so razlog za obisk veterinarja, ne za naključno uporabo domačih kapljic.

Kremplji se pri psu, ki dela na trdem terenu, obrabljajo sami. Pri hišnem psu jih je treba v povprečju krajšati enkrat mesečno. Tudi zobje zahtevajo pozornost, zlasti po četrtem letu starosti.

Prehrana

Drathaar je pes s hitrim metabolizmom in spreminjajočimi se potrebami po kalorijah glede na sezono. Med lovsko sezono se poraba občutno poveča, zato mora hrana vsebovati več maščob in kakovostnih beljakovin. Poleti bo enaka količina hrane psa zredila.

Dobro vodilo za telesno kondicijo je, da se rebra zlahka otipajo, ne da bi bila vidna od daleč, pas pa mora biti opazen pri pogledu od zgoraj. Pri mišičastem psu tehtnica zavede bolj kot oči.

Odraslega psa hranimo dvakrat dnevno. En velik obrok na dan pri pasmi z globokim prsnim košem poveča tveganje za razširitev in zasuk želodca, kar je nujno stanje, ki lahko v nekaj urah povzroči smrt. Iz istega razloga psa ne hranite neposredno pred obremenitvijo ali takoj po njej, temveč počakajte približno eno uro.

Pri mladičih je cilj počasna in enakomerna rast. Prekomerno hranjenje in presežek kalcija v obdobju rasti obremenjujeta sklepe ter dodatno povečujeta genetsko nagnjenost k displaziji. Hrana za mladiče velikih pasem ima uravnoteženo razmerje med kalcijem in fosforjem, zato dodatkov ne dajajte brez navodila veterinarja.

Sveža voda mora biti ves čas na voljo, na lov pa je treba vodo vzeti tudi za psa, saj je pitje iz luž in stoječih vod eden od načinov okužbe z leptospirozo.

10 tednov star mladič drathaar sedi na travi na vrtu

Zdravje nemškega žimastega ptičarja

Pasma velja za zdravo in vzdržljivo, povprečna življenjska doba pa je od 12 do 14 let. To ne pomeni, da nima dednih težav. Večino jih je mogoče izločiti že pri izbiri staršev.

Displazija kolkov je glavna težava, tako kot pri vseh psih te velikosti. Ima dedno osnovo, na katero dodatno vplivajo hitrost rasti, telesna teža in obremenitev v prvem letu. Nemški klubi zahtevajo rentgensko slikanje pred odobritvijo za vzrejo. Ko si ogledujete mladiče, vprašajte po rezultatih obeh staršev in iščite stopnjo A ali B. Displazija komolcev se pojavlja redkeje, vendar se prav tako preverja.

Oči so drugo pomembno področje. Pri pasmi se pojavljata entropij in ektropij, torej navznoter ali navzven zavihana veka, pa tudi dedna siva mrena. Entropij stalno draži roženico in se običajno zdravi kirurško.

Pri nemškem žimastem ptičarju je dokumentirana tudi von Willebrandova bolezen, dedna motnja strjevanja krvi. Zanjo obstaja DNK-test in odgovorni vzreditelji testirajo svoje vzrejne pse.

Redkeje se pojavljata hipotiroidizem, ki ga spremljajo pridobivanje telesne teže, utrujenost in težave z dlako, ter posamezni primeri epilepsije.

Pri starejših psih so glavne težave artroza in tumorji, oboje pa se odkrije prej pri psu, ki je redno pregledovan. Ohranjanje normalne telesne teže po sedmem letu koristi bolj kot kateri koli dodatek za sklepe.

Preostala tveganja izhajajo iz samega dela. Vnetja ušes so pri psih z visečimi ušesi, ki plavajo, pogosta. Klopi prenašajo babeziozo, voda leptospirozo, pri lovu na divjega prašiča pa lahko pride tudi do hudih poškodb. Zato so redna zaščita pred zajedavci, popolno cepljenje in dobro opremljen komplet prve pomoči v avtomobilu del stroškov, če boste hodili na lov.

Če šele izbirate mladiča, preverite dokumentacijo o zdravstvenih pregledih staršev in njihove dokazane rezultate na delovnih preizkušnjah. Zdrav pes iz delovne linije vas bo na začetku stal več, v naslednjih dvanajstih letih pa bistveno manj.

Če boste primerjali pasme, si na spletnem mestu oglejte tudi druge lovske pse.