Škotski ovčar je primeren za ljudi, ki so večji del dneva doma, ga šolajo z nagrajevanjem in jih redno krtačenje ne moti. Ni primeren za življenje izključno na dvorišču.
Dolgodlaki škotski ovčar ali koli (Collie Rough) je velik ovčarski pes iz Velike Britanije, ki spada v 1. skupino FCI. Samci v vihru merijo od 56 do 61 cm, samice od 51 do 56 cm, telesna teža pa znaša od 18 do 29,5 kg. Prepoznaven je po dolgi, gosti dlaki in bogati grivi.
Na fotografijah je videti kot miren okrasni pes. Standard FCI pa ga opisuje kot „delavca“, kar se kaže tudi doma: tako kot večina delovnih psov tudi on vsak dan potrebuje stik z ljudmi in zaposlitev.
Avtor: Ivelin Tilev. Posodobljeno 4. novembra 2026.
Besedilo je informativne narave in ne nadomešča posveta s kinologom, veterinarjem ali strokovnjakom za pse.
Ivelin Tilev ne prevzema odgovornosti za dejanja, odločitve ali posledice, ki izhajajo iz uporabe informacij v tem članku.
Hitri podatki o dolgodlakem škotskem ovčarju
Velikost
Velik
Višina v vihru
Samci: od 56 do 61 cm. Samice: od 51 do 56 cm
Teža
Samci: od 20,5 do 29,5 kg. Samice: od 18 do 25 kg (okvirne vrednosti, FCI ne navaja teže)
Življenjska doba
Več kot 12 let po podatkih organizacije The Royal Kennel Club
Dlaka
Dvojna: ravna, trda krovna dlaka in gosta, mehka podlanka
Barve
Soboljeva, tribarvna in modro marmorirana, vse z belimi oznakami
Odpadanje dlake
Vse leto, izraziteje dvakrat letno
Potreba po gibanju
Do 1 ure na dan
Primeren za stanovanje
Da, če ni dolgo sam in je lajanje pod nadzorom
Primeren za otroke
Da, ob ustrezni socializaciji in v navzočnosti odrasle osebe
Odnos do drugih psov
Običajno dober po socializaciji
Šolanje
Ob nagrajevanju se hitro uči, občutljiv je na strogost
Slinjenje
Malo
Klasifikacija FCI
1. skupina, 1. sekcija, standard št. 156, brez delovnega preizkusa
Izvor
Velika Britanija (Škotska)
Če ti podatki ne ustrezajo vašim življenjskim razmeram, si oglejte seznam vseh pasem.
Izvor in zgodovina škotskega ovčarja
Po standardu FCI pasma verjetno izvira iz psov, ki so jih Rimljani pripeljali na Škotsko in križali z lokalnimi tipi psov. Škotski ovčar je dolgo pomagal pri delu z ovcami na hribovitih kmetijah, gosta dlaka pa ga je ščitila pred slabim vremenom.
Ime „ovčar“ je lahko zavajajoče. Kavkaški ovčar je bil vzrejen za varovanje, dolgodlaki škotski ovčar pa za delo s čredo.
Od kmetij do kraljevih posesti
Prvi dolgodlaki škotski ovčarji so bili manjši od današnjih in večinoma črno-beli, tribarvni ali črni z rjavimi oznakami. Leta 1868 se je skotil Old Cockie, prvi pes soboljeve barve. Vzbudil je veliko pozornosti in ta barva je postala najbolj zaželena. Od leta 1870 so na pasjih razstavah ločeno ocenjevali dolgodlake in kratkodlake ovčarske pse.
Dve osebi sta pomembno prispevali k priljubljenosti pasme. Ustanovitelj The Kennel Club, S. E. Shirley, jo je populariziral, kraljica Viktorija pa je pse iz Balmorala pripeljala na svoje kraljeve posesti, tudi v Windsor.
Prvi pasemski standard je iz leta 1881. Leta 1895 sta bila dolgodlaki in kratkodlaki škotski ovčar vpisana v register The Kennel Club. FCI je dolgodlakega škotskega ovčarja dokončno priznala 13. aprila 1955.
Videz in pasemski standard dolgodlakega škotskega ovčarja
Veljavni standard FCI št. 156 velja od 8. septembra 2026. Opisuje močnega in gibčnega psa, ki ni težak ali grob. Določa le višino, ne pa tudi teže. Podatki o teži v tabeli izhajajo iz avstralskega standarda (Dogs NSW).
Telo je nekoliko daljše od višine. Glava ima obliko klina s topo konico: lobanja je ploska, stop je rahlo izražen, smrček pa je vedno črn. Oči so mandljaste oblike in temno rjave barve. Eno oko je lahko modro, lahko sta modri obe, možne pa so tudi modre lise.
Ušesa so majhna. V mirovanju so položena nazaj, ko je pes pozoren, pa jih dvigne: spodnji dve tretjini ušesa sta pokončni, zgornja tretjina pa je prepognjena naprej. Dolg rep sega vsaj do skočnega sklepa in ga pes nikoli ne nosi nad hrbtom.
Dlaka in barve dolgodlakega škotskega ovčarja
Krovna dlaka je ravna in trda. Podlanka je tako gosta, da skoraj povsem zakriva kožo. Griva je bogata, obraz je gladko odlakan, zadnje noge pa imajo bogato dlako le nad skočnim sklepom.
Soboljeva barva sega od svetlo zlate do intenzivne mahagonijeve. Tribarvni pes je pretežno črn z izrazitimi rjavimi oznakami na nogah in glavi. Modro marmorirana barva je izrazito srebrno modra s črnim marmornim vzorcem. Vse barvne različice morajo imeti značilne bele oznake, na primer na vratu, prsih, šapah in konici repa, včasih tudi na gobcu.
Od leve proti desni: soboljev, tribarven in modro marmoriran dolgodlaki škotski ovčar.
Standard kot močno nezaželeni navaja svetlo slamnato in kremno barvo ter povsem ali pretežno bele pse. Vsaka druga barva je nesprejemljiva. Bodite previdni pri „redkih barvah“. Rdeča merle barva je dovoljena pri avstralskem ovčarju, pri dolgodlakem škotskem ovčarju pa ni skladna s standardom, prav tako ne soboljeva merle barva. Od 1. januarja 2013 The Royal Kennel Club ne registrira mladičev iz paritev dveh psov z vzorcem merle zaradi tveganja za okvare vida in sluha.
Ameriški standard dovoljuje večje pse (samci od 61 do 66 cm) in belo barvo. Po standardu FCI tak pes ni skladen s pasemskim standardom.
Dolgodlaki škotski ovčar, šelti ali borderski ovčar: kakšna je razlika
Imeni škotski in šetlandski ovčar zvenita skoraj enako, na fotografijah pa sta si tudi podobna. Šelti je vendarle precej manjši. Borderski ovčar ima izrazitejši stop in je bil selektivno vzrejen za delo, zato potrebuje vsaj dvakrat toliko gibanja.
Primerjava
Dolgodlaki škotski ovčar
Šelti
Borderski ovčar
Višina, samci
Od 56 do 61 cm
Idealno 37 cm
Idealno 53 cm
Višina, samice
Od 51 do 56 cm
Idealno 35,5 cm
Nekoliko manj kot 53 cm
Dnevna potreba po gibanju
Do 1 ure
Do 1 ure
Vsaj 2 uri
Nosilci različice MDR1
Približno 70 %
Približno 15 %
Manj kot 5 %
Praktično pravilo: pes, višji od 50 cm, z dolgo grivo in gladko klinasto glavo je verjetno dolgodlaki škotski ovčar. Enaka oblika glave pri psu, nižjem od 40 cm, kaže na šeltija. Dokončen odgovor daje rodovnik.
Značaj škotskega ovčarja
Standard zahteva prijaznega psa brez živčnosti in agresivnosti, ki se dobro razume z otroki in drugimi psi. Agresivni in pretirano plašni psi so diskvalificirani. To opisuje vzrejni cilj. Značaj posameznega mladiča pa je odvisen od njegovih staršev in socializacije.
Doma je dolgodlaki škotski ovčar običajno navezan na družino in občutljiv za razpoloženje ljudi. Grobo popravljanje vedenja ga prestraši in ovira šolanje, zato uporabljajte izključno nagrajevanje.
Ali je dolgodlaki škotski ovčar agresiven?
Odgovor ni povsem prijeten. V raziskavi Mikkole in sodelavcev iz leta 2021, ki je zajela 9270 finskih psov, je imel dolgodlaki škotski ovčar med 22 pasmami največjo verjetnost agresivnega vedenja. Raziskava je upoštevala pogosto renčanje in poskuse ugriza ob dotiku neznanca ali družinskega člana. V primerjavi z labradorcem je bila ta verjetnost 5,44-krat večja.
Podatki izhajajo iz prostovoljne ankete in ne dokazujejo vzročne povezave. Avtorji kot najmočnejšo povezavo izpostavljajo strah: pri zelo plašnih psih je bila verjetnost agresivnega vedenja več kot petkrat večja, plašnost pa je pri tej pasmi znana težava. Zato si mater mladičev oglejte v živo. Plašnega mladiča ne zamenjujte za „mirnega“.
Ali je škotski ovčar dober čuvaj?
Škotski ovčar z lajanjem opozarja na zvoke in neznance, vendar ni bil vzrejen za varovanje. Lajanje je tudi najpogostejši razlog za pritožbe: opozorilno lajanje se lahko hitro spremeni v nenehno.
Tako kot pri drugih ovčarskih psih se lahko tudi pri njem pašni nagon pokaže v kroženju okoli tekaških otrok ali mačk in njihovem preganjanju. Igro prekinite že ob prvem poskusu in psa nagradite, ko se vrne k vam.
Ali je dolgodlaki škotski ovčar primeren za vas
Družina z otroki. Da, če je v bližini odrasla oseba. Otroke naučite, naj psa ne objemajo, ne vlečejo za dlako in mu ne jemljejo hrane.
Stanovanje. The Royal Kennel Club za to pasmo priporoča majhno hišo z velikim vrtom. Življenje v stanovanju je mogoče ob načrtovanih sprehodih in učenju nadzorovanja lajanja že od prvega dne. Če imate zelo malo prostora, si oglejte majhne pasme psov.
Prvi pes. Ob pomoči inštruktorja je to izvedljivo. V isti raziskavi so bili psi neizkušenih lastnikov bolj nagnjeni k agresivnemu vedenju.
Celodnevno delo zunaj doma. Slaba izbira. Poskrbite, da ga nekdo obišče ali pelje na sprehod najpozneje po 4 urah, sicer tvegate nenehno lajanje.
Aktivni ljudje. Primeren za pohodništvo in pasje športe z nagrajevanjem, ne pa za dolgotrajen tek v vročini.
Miren življenjski slog. Primeren, če vsak dan zagotovite eno uro gibanja na prostem in 10 minut šolanja.
Še en pes doma. V raziskavi so psi, ki so živeli z drugim psom, kazali manj agresivnega vedenja. Vzročna povezava ni dokazana in drugi pes ne odpravi strahu.
Vsakodnevno delo
Šolanje, socializacija in gibanje
Prvi tedni doma
Prva 2 tedna ohranjajte ustaljeno rutino: en prostor za spanje ter enake ure hranjenja in sprehodov. Vsak dan 1 do 2 minuti vadite dotikanje različnih delov telesa: ušesa, šape in repa, nato pa mladiča nagradite s priboljškom. Tako ga pripravite na krtačenje in veterinarski pregled. Učite ga, da ostane sam: najprej 5 minut, nato 15, po približno 2 tednih pa od 30 do 60 minut.
Socializacija v prvih 3 mesecih
Prvi 3 meseci so najpomembnejši, saj v tem obdobju radovednost še prevladuje nad strahom. Tečaje za mladiče lahko začnete pri starosti od 7 do 8 tednov, če je bil mladič cepljen vsaj 7 dni pred prvo uro in je opravil razglistenje.
Vsak dan mu predstavite 3 do 5 novih stvari: ljudi s klobuki, dvigalo, kovinsko rešetko, avtomobil, ulični hrup. Začnite na večji razdalji in uporabite priboljške. Če se umakne, povečajte razdaljo in ga ne vlecite proti tistemu, česar se boji. Pri pasmi, nagnjeni k plašnosti, nadaljujte s spoznavanjem novih ljudi in krajev tudi v odrasli dobi.
Hoja na povodcu
Uporabite oprsnico s sprednjim obročkom za pripenjanje povodca. Doma ga nagradite za vsak korak ob vašem kolenu, po 2 minuti, 3-krat na dan.
Pojdite na miren kraj in vajo ponovite na razdalji 10 metrov.
Če se povodec napne, se ustavite. Nadaljujte, ko se sprosti.
Vsak dan podaljšajte razdaljo za 10 metrov.
Na dvorišče in ulico se odpravite šele, ko pes vajo obvlada v mirnem okolju.
Odpoklic psa
Izberite besedo, ki je ne uporabljate za nič drugega. Začnite doma na razdalji dveh metrov in vsak prihod nagradite z nečim dragocenejšim od suhih briketov. Zunaj uporabljajte od 5 do 10 metrov dolg povodec, dokler se pes ne odzove na odpoklic v 9 od 10 poskusov. Nikoli ga ne kličite k sebi zato, da bi ga kaznovali.
Mirna srečanja
Gostje naj psu ne posvečajo pozornosti, dokler ne stoji z vsemi štirimi šapami na tleh. Prosite jih, naj se obrnejo nekoliko postrani in pustijo, da pes sam pristopi. Če pes ne pride, naj se ga gost ne dotika: prav takšne dotike je obravnavala raziskava o agresivnem vedenju.
Lajanje: značilna težava te pasme
Zakrijte pogled na ulico, saj je lahko vsak mimoidoči povod za lajanje. Po 2 do 3 laježih psa pokličite k sebi in ga nagradite za 3 sekunde tišine. Čas postopoma podaljšajte na 10, nato na 30 sekund. Po sprehodu dodajte 10 minut iskanja priboljškov. Ne uporabljajte kričanja, razpršil ali ovratnic proti lajanju, saj povečujejo stres in strah.
Gibanje mladičev in odraslih psov
The Royal Kennel Club za odraslega dolgodlakega škotskega ovčarja navaja do 1 ure gibanja na dan. Razdelite jo na 2 sprehoda in dodajte 10 do 15 minut šolanja.
Do 6. meseca starosti zadostujejo 2 ali 3 sprehodi po 10 do 15 minut in igra. Do 12. meseca se izogibajte teku ob kolesu in skakanju z višine.
Vročina, mraz in voda
Pri temperaturah nad 25 °C se na sprehode odpravljajte zjutraj in zvečer ter imejte s seboj vodo. Psa ne brijte: glavni veterinar AKC opozarja, da britje odstrani izolacijsko plast dlake in lahko poveča tveganje za vročinski udar. V mrazu ga gosta dlaka ščiti, vendar po sprehodu po snegu odstranite ledene kepice med prsti. Po plavanju temeljito posušite podlanko vse do kože, da preprečite vozlanje dlake.
Gosta dlaka ščiti dolgodlakega škotskega ovčarja pred mrazom.
Primerni pasji športi
Poslušnost, agility in rally obedience so primerni za škotskega ovčarja. Standard navaja, da je veliko dolgodlakih škotskih ovčarjev še vedno sposobnih delati z ovcami. Za športne dejavnosti, ki zahtevajo več ur dela na dan, je belgijski ovčar malinois primernejša izbira, vendar potrebuje izkušenega lastnika.
Zdravje in pogoste bolezni škotskega ovčarja
The Royal Kennel Club za škotskega ovčarja navaja življenjsko dobo več kot 12 let. Vendar so dedna zdravstvena tveganja resnična in za večino obstajajo testi.
MDR1. Približno 70 % dolgodlakih škotskih ovčarjev ima to mutacijo, kažejo podatki Univerze Washington State. Pri teh psih lahko nekatera običajna zdravila, vključno z zdravili proti zajedavcem in driski, povzročijo hudo reakcijo. Status lahko določi le DNK-test. Opravite ga pred prvim zdravljenjem in z rezultatom seznanite vsakega veterinarja. Pri nemškem ovčarju je pogostost približno 10 %.
Očesna anomalija pri škotskem ovčarju (CEA). Je prirojena in se kaže v različnih oblikah. Po podatkih MSD Veterinary Manual ima hude spremembe od 10 do 20 % prizadetih psov, odstop mrežnice pa se pojavi pri 2 do 5 %. Če do odstopa mrežnice ne pride, je vid običajno skoraj neprizadet. Na voljo je DNK-test, očesni pregled mladičev pa se opravi med 5. in 12. tednom starosti, saj je blago obliko pozneje težje prepoznati.
Progresivna atrofija mrežnice (PRA). Pri dolgodlakih škotskih ovčarjih se lahko znaki pojavijo že v prvem letu življenja. Prvi znak je slabši vid pri šibki svetlobi. Za obliko rcd2 je na voljo DNK-test.
Dermatomiozitis. Pojavlja se predvsem pri dolgodlakih škotskih ovčarjih in šeltijih. Bodite pozorni na izpadanje dlake in kraste na obrazu, ušesih, konici repa ter kostnih izboklinah na nogah, včasih že pri starosti 12 tednov. DNK-test pokaže nizko, srednje ali visoko tveganje.
Displazija kolkov. Preverja se z rentgenskim slikanjem po predpisani shemi. Težavno vstajanje in šepanje sta razloga za veterinarski pregled.
Degenerativna mielopatija. Običajno se začne po 8. letu starosti s šibkostjo zadnjih nog in obrabljenimi kremplji na zadnjih šapah. DNK-test pokaže tveganje, ne pa diagnoze.
Od vzreditelja zahtevajte dokumentacijo o:
rentgenskem slikanju kolkov in očesnem pregledu obeh staršev;
očesnem pregledu mladičev v leglu med 5. in 12. tednom starosti;
DNK-testih za CEA/CH, MDR1, DM in PRA-rcd2;
barvah obeh staršev, da izključite paritev dveh psov z vzorcem merle.
Prehrana škotskega ovčarja
Izberite popolno hrano glede na starost in aktivnost psa, za mladiče pa posebno hrano. Dolga dlaka zakriva telesno kondicijo, zato psa pretipajte: rebra morate začutiti brez pritiskanja, za njimi pa mora biti viden pas. Če se pes redi ali hujša, prilagodite obrok za približno 10 % in po 2 tednih ponovno preverite njegovo težo.
Dolgodlaki škotski ovčar ima globok prsni koš in spada med pasme s tveganjem za razširitev in zasuk želodca. V raziskavi Glickmana in sodelavcev je bila pojavnost 21 primerov na 1000 psov na leto, pri nemški dogi pa 53. Tveganje se poveča pri enem velikem obroku na dan, hitrem hranjenju in dvignjeni posodi ter pri plašnih psih. Hrano razdelite na 2 obroka, uporabljajte posodo za počasno hranjenje in jo postavite na tla.
Neuspešni poskusi bruhanja, močno slinjenje, nemir in napihnjen trebuh zahtevajo takojšnjo nujno veterinarsko pomoč.
Čokolada, grozdje in rozine, čebula, česen, ksilitol in makadamije so nevarni. Sveža voda mora biti psu na voljo ves dan.
Redna nega
Nega dlake škotskega ovčarja
Dlaka. The Royal Kennel Club priporoča vsakodnevno nego, medtem ko Dogs NSW navaja, da za hišnega psa zadostuje krtačenje 1- do 2-krat tedensko. Praktičen režim: 2-krat tedensko po 15 do 20 minut krtačenja po plasteh vse do kože, med intenzivnim odpadanjem dlake pa vsak dan. Vozli se najprej pojavijo za ušesi, pod komolci in na zadnjem delu nog. Primer nege dvojne dlake najdete v članku o negi dlake pomeranca.
Kopanje. Samo po potrebi. Površinsko umazanijo lahko odstranite z vlažno krpo.
Kremplji in zobje. Kremplje strizite vsake 3 do 4 tedne, zobe pa ščetkajte vsaj 3-krat tedensko.
Ušesa, oči in koža. Preglejte jih enkrat tedensko in bodite pozorni na izcedek, rdečico in kraste na obrazu.
Posebnosti in miti o dolgodlakem škotskem ovčarju
Vsak dolgodlaki škotski ovčar je kot Lassie. Lassie je junakinja romana Erica Knighta iz leta 1940. V filmu iz leta 1943 jo je igral samec po imenu Pal, ki ga je šolal poklicni trener psov. Mladič, ki ga pripeljete domov, še ni izšolan.
Lepa pasma je vedno mirna. Finska raziskava kaže drugače. V njej staffordshirski bulterier, za katerega v nekaterih državah veljajo omejitve, ni bil med pasmami z največjim tveganjem, dolgodlaki škotski ovčar pa je bil na prvem mestu. Pasma ne določa vedenja posameznega psa, vendar je izbira staršev pomembna.
Nega dlake je prezahtevna. Zahteva doslednost, vendar zunaj obdobja intenzivnega odpadanja dlake ne vzame več ur na dan.
Potrebuje več ur teka. Do 1 ure gibanja na dan zadostuje, če ima tudi dovolj miselne zaposlitve.
Dolgodlaki starši ne morejo imeti kratkodlakega mladiča. Lahko ga imajo. The Royal Kennel Club opisuje prav takšna legla.
Prednosti in slabosti
✅ Prednosti
Je ljubeč in občutljiv za razpoloženje lastnika
Ob nagrajevanju se hitro uči
Priporočena količina gibanja je do 1 ure na dan
Malo se slini
The Royal Kennel Club navaja življenjsko dobo več kot 12 let
Primeren je za poslušnost, agility in rally obedience
❌ Slabosti
Nagnjen je k nenehnemu lajanju
Plašni psi lahko ob dotiku renčijo ali poskušajo ugrizniti
Približno 70 % jih ima mutacijo MDR1
Dlaka mu odpada vse leto
Dlako je treba krtačiti vsak teden
Težko prenaša dolgotrajno samoto
Pri izbiri vzreditelja je treba preveriti več zdravstvenih testov
Če vas slabosti odvračajo, ga primerjajte z zlatim prinašalcem: v isti raziskavi je bil med pasmami z najmanjšim tveganjem, vendar potrebuje vsaj 2 uri gibanja na dan.
Podobne pasme
Kratkodlaki škotski ovčar (Collie Smooth). Po standardu FCI se razlikuje le po dolžini dlake. Primeren je, če želite značaj dolgodlakega škotskega ovčarja, vendar z manj krtačenja.
Šelti (šetlandski ovčar). Spominja na pomanjšanega dolgodlakega škotskega ovčarja, idealna višina samcev pa je 37 cm. Standard ga opisuje kot zadržanega do neznancev.
Samojed. Prav tako ima gosto dvojno dlako in je podobne višine, približno 57 cm pri samcih. Vendar gre za severnega vlečnega psa bele ali kremne barve.
Hrvaški ovčar. Prav tako spada v 1. skupino FCI, vendar je manjši, z višino v vihru do 50 cm. Dlaka je črna, valovita ali kodrasta.
Ali je dolgodlaki škotski ovčar primeren zame
Dolgodlaki škotski ovčar je primeren za ljudi, ki so večji del dneva doma in sprejemajo krtačenje ter lajanje kot del življenja z njim. Poiščite vzreditelja, ki vam pokaže rezultate zdravstvenih testov in mater mladičev. Poskrbite za socializacijo v prvih 3 mesecih in pred prvim zdravljenjem opravite test MDR1. Če se vam to zdi prezahtevno, primerjajte še druge pasme psov.
Informacije v tem članku so namenjene splošnemu izobraževanju. Ne nadomeščajo posveta z veterinarjem ali usposobljenim inštruktorjem za šolanje psov.
Vsak pes je drugačen. Opisane značajske lastnosti in zdravstvena tveganja se nanašajo na pasmo kot celoto in ne veljajo nujno za posameznega psa. Ob zdravstvenih ali vedenjskih težavah se obrnite na strokovnjaka.
