Samojed

Genetske raziskave potrjujejo, da je Samojed med „starimi“ ali „bazalnimi“ pasmami, katerih genom kaže manj odstopanja od volčjega prednika v primerjavi z večino sodobnih pasem. Študija, objavljena v reviji Science (Parker et al., 2004), uvršča samojeda v skupino starodavnih pasem skupaj z aljaškim malamutom, sibirskim haskijem in čau-čauom. To pomeni, da ga ljudje niso „konstruirali“ za konkreten namen kot številne novejše pasme – preprosto je takšen, kakršen je, oblikovan skozi tisočletja naravne selekcije in praktične potrebe.

Kako je pasma prišla v Evropo je zgodba, povezana s polarnimi raziskovanji s konca 19. stoletja. Britanski zoolog Ernest Kilburn-Scott je okoli leta 1889 potoval v Sibirijo in se zaljubil v te pse. Kupil je in v Anglijo pripeljal več primerkov, pozneje pa ustanovil psarno Farningham. Menijo, da večina samojedov v zahodnem svetu izvira prav iz njegovega dela. Kraljica Alexandra, žena kralja Edvarda VII., je znana kot strastna podpornica pasme – imela je lastnega samojeda, ki ji ga je podaril Kilburn-Scott, in dejavno spodbujala širjenje pasme v aristokratskih krogih Velike Britanije.

Sodelovanje v polarnih ekspedicijah je dodatno utrdilo ugled samojedov na Zahodu. Norveški raziskovalec Carsten Borchgrevink je uporabil samojede v svoji antarktični odpravi v letih 1898–1900, Robert Falcon Scott pa jih je vzel s seboj na svojo znamenito, a tragično odpravo na Južni pol. Samojedi so vlekli sani s težkimi tovori v razmerah, v katerih so konji in motorji odpovedali. Njihova imena – Etah, Antarctic Buck in Vida – so ostala zapisana v zgodovini polarnih raziskovanj.

Vloge Samojeda v zgodovini

Za samojedska ljudstva pes ni le hišni ljubljenček – je delovni partner, življenjsko pomemben vir in član družine. V vsakdanjem življenju plemen so samojedi hkrati opravljali številne funkcije. Vlekli so lahke sani (narte) za premikanje po tundri, pomagali pri paši severnih jelenov, sodelovali pri lovskih pohodih, nosili tovor in varovali tabore. V posebej mrzlih nočeh so ljudje dobesedno spali pod samojedi ali si jih ovijali okoli sebe ter jih uporabljali kot žive odeje.

Ker samojedi nimajo posebej razvitega plenilskega nagona – za razliko od številnih delovnih pasem – so lahko pasli jelene, ne da bi jih napadali. Prav to dela pasmo dragoceno: inteligentna in sodelovalna, vendar brez agresivnega impulza volka. Tradicionalno samojedi niso ubijali jelenov za hrano, temveč so jih usmerjali z nežnim pritiskom in glasovnimi signali – veščina, ki je vidna tudi pri sodobnih predstavnikih pasme, ko poskušajo „pasti“ otroke ali manjše živali.

Dlaka in barve. Dlaka je dvojna – trda in pokončna krovna dlaka ter mehka, gosta, puhasta poddlaka. Standardne barve so bela, bela z biskvitnimi odtenki ali kremna. Povsem rjavi ali rjavkasti samojedi obstajajo, vendar ne ustrezajo standardu. Dlaka na nogah, tačkah in glavi je krajša in gostejša, okoli vratu in ramen pa tvori značilen „plašč“ ali grivo, izrazitejšo pri samcih.

Rep in telesna zgradba. Rep je gosto odlakan in se med gibanjem nosi zavit nad hrbtom ali ob boku. Ko je pes miren ali spi, rep pade navzdol – nekaj, kar neizkušene lastnike včasih skrbi, saj mislijo, da je pes bolan. Prsni koš je globok, ramena pa dobro nagnjena, kar omogoča prosto gibanje pri delu. Noge so ravne, s kompaktnimi „mačjimi“ tačkami in dobro razvitimi blazinicami.

Posebne značilnosti. Poddlaka samojeda ima edinstven samočistilni učinek – maščobe v njej ne dovolijo, da bi umazanija prodrla globoko, sama dlaka pa skoraj ne zadržuje značilnega „pasjega“ vonja. Zaradi tega je samojed eden redkih psov, katerih dlaka redko oddaja močan vonj, tudi po tem, ko se zmoči. Kljub temu Samojed ne velja za hipoalergeno pasmo in lahko pri ljudeh, občutljivih na pasje alergene, povzroči alergijske reakcije.

Agresivnost in dominantnost. Samojed ni agresivna pasma. Po svoji naravi je sodelovalen in se zlahka prilagaja hierarhiji v domačem krdelu. Agresivni izbruhi do ljudi so redki in običajno kažejo na resne težave pri socializaciji ali na slabo psarno. Za razliko od čuvajskih pasem, kot je nemški ovčar, Samojed sploh ni oblikovan za zaščito – rojen je, da privlači in greje, ne da odbija. Do neznanih psov so samojedi večinoma prijazni, čeprav lahko samci pokažejo dominantnost do samcev podobne ali večje velikosti.

Odnos do drugih živali. Zaradi šibkejšega plenilskega nagona se samojedi običajno dobro razumejo z mačkami in majhnimi živalmi, zlasti če so z njimi odraščali. Izjema je lahko divjad – med sprehodom v naravi se lahko sproži nagon za pregon, zato je priporočljivo, da ga na odprtih prostorih vodite na povodcu.

Raven lajanja. Samojedi so precej glasni. Lajajo, da komunicirajo, pritegnejo pozornost in včasih preprosto zato, ker jim je to prijetno. Za pasmo je značilno tudi tuljenje – zlasti ko slišijo glasbo ali sirene. Ta lastnost je neposredna dediščina njihove živalske preteklosti: v tundri je komunikacija med psi iz različnih sani potekala prav prek glasovnih signalov.

Socializacija je za samojeda popolnoma obvezna. Čeprav je pasma naravno prijazna, lahko brez pravilne socializacije od zgodnje starosti pes postane plašen ali pretirano vznemirjen v neznanih situacijah. Peljite mladiča povsod – v javni prevoz, na tržnice, v parke, med ljudi različnega videza in vedenja. Vsaka nova pozitivna izkušnja je naložba v uravnotežen značaj.

Navajanje na opravljanje potrebe pri samojedih poteka razmeroma dobro, saj je pasma po naravi čista. Izogibajo se onesnaževanju prostora, v katerem živijo. Ključna je le rednost – mladiča peljite ven vsake 2-3 ure ter takoj po hranjenju in spanju. Ob uspehu ga obilno pohvalite, pri napakah doma pa ga ne kaznujte, saj kaznovanje po dejstvu psa samo zmede.

Duševna in telesna stimulacija sta za samojeda enako pomembni. Telesni sprehodi brez miselnih izzivov bodo utrudili telo, vendar pustili um nemiren. Vključite vohalne igre (poišči skriti priboljšek), sestavljanke za hranjenje in kratko, a intenzivno učenje novih ukazov. 15 minut miselnega dela lahko samojeda utrudi bolj kot ura sprehoda.

Samojedska dedna glomerulopatija je razmeroma redka, vendar resna ledvična bolezen, specifična za pasmo. Prizadene predvsem samce v zgodnji starosti in vodi v odpoved ledvic. Nosilci so samice, prizadeti pa samci. Genetsko testiranje lahko identificira nosilce. Psarne, ki delujejo odgovorno, nosilce izključujejo iz razmnoževanja.

Potreba po vodi in hrani. Samojed je aktivna pasma z zmernim do visokim metabolizmom. Sveža voda mora biti na voljo ves čas – v mrazu in vročini. Dnevna potreba po vodi je približno 50-70 ml na kilogram telesne teže, vendar je lahko v aktivnih dneh ali vročini večja. Ustrezna hrana je odvisna od starosti, teže in aktivnosti psa.

Za samojede z normalno aktivnostjo se priporoča kakovostna suha hrana z beljakovinami živalskega izvora (piščanec, riba, jagnjetina) na prvem mestu med sestavinami. Žita niso nujno slaba, vendar se lahko občutljivi samojedi bolje odzovejo na brezglutensko prehrano. Povprečno aktiven samojed s težo 25 kg zaužije približno 300-400 g suhe hrane na dan, razdeljene v dva obroka. Izogibajte se hranjenju pred ali takoj po intenzivnem gibanju zaradi tveganja za razširitev želodca (GDV/Bloat) – potencialno življenjsko nevaren zaplet pri večjih psih.

Surova prehrana (BARF dieta) je priljubljena med njenimi zagovorniki, vendar zahteva specializirano znanje za uravnoteženje. Če želite preiti na surov režim, se posvetujte z veterinarskim dietetikom. Samojedi so tradicionalno jedli ribe, jelenje meso in notranje organe – beljakovinsko bogato prehrano z malo ogljikovimi hidrati, in tak režim bi jim genetsko ustrezal, vendar mora biti uravnotežen.

Kremplje je treba krajšati vsakih 3-4 tedne. Pri aktivnih psih, ki se sprehajajo po trdih površinah, se pogosto obrabijo naravno, vendar je treba zadnje kremplje in prstne kremplje redno nadzorovati. Krempelj, ki se pri hoji dotika tal, povzroča bolečino in spremeni držo.

Zobe je treba ščetkati vsaj 2-3 krat tedensko s pasjo zobno pasto. Samojedi niso posebej nagnjeni k zobnim težavam v primerjavi z majhnimi pasmami, vendar se zobni kamen brez preventive nabira pri vsakem psu.

Ušesa preverjajte tedensko – iščite rdečico, vonj ali prekomeren izcedek. Samojedi imajo dobro poraščena ušesa, kar lahko zadržuje vlago. Čistite samo vidni del z vatirano blazinico in posebnim losjonom za ušesa – nikoli ne segajte v sluhovod.

Samojedski nasmeh je morda najbolj ljubljena telesna posebnost pasme in razlog, da nešteto fotografij samojedov kroži po internetu. Njihove ustnice so v kotičkih rahlo obrnjene navzgor, v kombinaciji s temnimi živahnimi očmi pa delujejo večno zadovoljni in nasmejani. Toda ta lastnost ni le estetika – gre za funkcionalno prilagoditev arktičnemu okolju.

V surovem sibirskem podnebju samojedi ves dan med delom dihajo gost mrzel zrak. Pri večini psov, katerih ustnice visijo navzdol, se pri izdihu tvorijo majhne kapljice, ki zmrznejo v ledene stalaktite okoli ust. Te ledene tvorbe lahko poškodujejo kožo in povzročijo hipotermijo. Navzgor obrnjene ustnice samojeda preprečujejo nastanek teh oblog, saj vlago usmerjajo vstran. Narava je ta „nasmeh“ oblikovala ne iz estetskih, temveč iz povsem praktičnih razlogov.

Zanimivo je, da ni prisoten le pri zadovoljnih psih – samojedi so videti nasmejani tudi, ko spijo, ko so bolni ali utrujeni. To včasih povzroči, da lastniki spregledajo znake bolečine ali nelagodja. Zato je pomembno, da poznate govorico telesa svojega samojeda, ne le izraza njegovega obraza.

Le malo ljudi ve, da se dlaka samojeda uporablja za predenje preje in izdelavo toplih predmetov – prav tako kot ovčja volna. Ta praksa ima dolgo zgodovino: samojedska ljudstva v Sibiriji so zbirala odpadajočo dlako svojih psov in jo predelovala v prejo za oblačila in podloge. Dlaka je topla, lahka in ima odlične izolacijske lastnosti – nekoliko mehkejša od ovčje volne.

V zahodnem svetu je ta praksa doživela renesanso od 80. let prejšnjega stoletja, ko so navdušenci iz ZDA, Velike Britanije in Skandinavije začeli zbirati puh pri krtačenju svojih samojedov ter ga presti na ročna vretena ali stroje. Izdelki iz samojedske dlake so mehki, topli in imajo edinstveno voluminoznost zaradi kupolaste strukture vlaken.

Zbiranje dlake za predenje je povsem preprosto – puh od vsakodnevnega krtačenja shranjujte v vrečki, dokler ne zberete dovolj velike količine. Pomembno je, da dlako dobro posušite, očistite nečistoč in jo „kardirate“ (razčešete na posebnem glavniku), preden jo predete. Dobljeno prejo lahko uporabite za pletenje, tkanje ali izdelavo unikatnih izdelkov. Seveda je treba izdelke iz pasje dlake čistiti samo ročno v hladni vodi, saj jih topla voda sprime in skrči.

Konec 19. in v začetku 20. stoletja so samojedi postali nepogrešljiv vir za polarne raziskovalce, ki so si prizadevali doseči oba Zemljina pola. Več znamenitih imen in njihovih štirinožnih partnerjev je vpisanih v zgodovino tega junaškega obdobja.

Norveški raziskovalec Carsten Borchgrevink je samojede popeljal na svojo antarktično ekspedicijo v letih 1898–1900 – prvo, ki je prezimila na antarktični celini. Psi so vlekli sani in ekipi zagotavljali mobilnost v razmerah, v katerih noben človek sam ne bi mogel nositi potrebne opreme.

Roald Amundsen – Norvežan, ki je prvi dosegel Južni pol (14. december 1911) – je bolj znan po uporabi grenlandskih psov, vendar so njegovi tekmeci in predhodniki uporabljali samojede. Robert Falcon Scott je za svojo nesrečno odpravo na Južni pol izbral samojede skupaj z mongolskimi poniji in motornimi sanmi. Tragično so se sani pokvarile, poniji niso zdržali mraza, samojedi pa so se – v nasprotju z vsem drugim – izkazali. Scott je pse pred zadnjim pohodom na pol opustil iz načelnih razlogov in to napako plačal z življenjem.

Fridtjof Nansen – legendarni norveški raziskovalec, ki je na smučeh prečkal Grenlandijo – je prav tako znan po navdušenju nad polarnimi psi. Njegova ladja „Fram“ in z njo povezane arktične misije so pomagale utrditi samojeda kot arktičnega delovnega psa v evropski zavesti. Prav te polarne povezave so razlog, da je pasma s poreklom iz Sibirije ob koncu 19. stoletja prišla v psarne britanske aristokracije – raziskovalci so pse prinašali nazaj v Evropo in vzbujali zanimanje zanje.

Aljaški malamut je večji sorodnik samojeda, s težo 34–43 kg. Obe pasmi sta arktična delovna psa z dvojno dlako in močnim značajem, vendar je malamut občutno bolj dominanten, težje učljiv in zahteva bolj izkušenega lastnika. Malamuti so običajno sivo-beli ali črno-beli, redko povsem beli. Če vam je všeč samojed, vendar želite bolj mogočnega in „volčjega“ psa, je malamut logična alternativa – pod pogojem, da lahko prevzamete dodatne izzive.

Sibirski haski je lažji in hitrejši sorodnik – 16–27 kg in silovit temperament. Haski je bolj energičen od samojeda, bolj nagnjen k pobegu in manj prijazen do neznancev. Podobnosti s samojedom vključujejo arktični izvor, dvojno dlako in ljubezen do gibanja. Razlika je v barvi (haski je običajno črno-bel ali siv), očeh (modre oči so značilne) in bolj neodvisnem značaju.

Japonski špic (Japanese Spitz) je manjša različica samojeda v miniaturi – 6–10 kg s povsem belo dlako in izjemno podobnim videzom. Temperament je podoben: prijazen, igriv, navezan na družino. Japonski špic je primernejši za stanovanje in za ljudi z bolj zmernim življenjskim slogom, vendar ohranja velik del samojedskega šarma v kompaktni obliki.

Keeshond je nizozemska pasma špica z dvojno dlako v sivi, srebrni in črni barvi. Za pasmo je značilen „očalasti“ izraz. Keeshond je inteligenten, prijazen in veliko lažji za vzdrževanje kot samojed. Priporoča se ljudem, ki imajo radi špice, vendar iščejo bolj obvladljivo alternativo samojedu.

Ameriški eskimski pes (American Eskimo Dog) prihaja v treh velikostih – miniature (6-10 kg), standard (11-16 kg) in toy (3-6 kg) – in je povsem bel ali bel z biskvitnimi oznakami. Videti je skoraj enako kot samojed v manjšem formatu. Značaj je živahen, inteligenten in včasih samosvoj. V primerjavi s samojedom je enostaven za šolanje.

Če ste prišli do konca tega članka, vas je samojed verjetno očaral – in to z dobrim razlogom. Je lep, prijazen, zanimiv in z bogato zgodovino. Toda lepota in dober značaj nista dovolj, da bi se odločili za skrb za živo bitje. Tukaj je pošten pregled.

Samojed je za vas, če ste telesno aktivni in uživate v dolgih sprehodih – tudi v dežju, snegu in blatu. Če imate otroke in želite psa, ki je potrpežljiva, igriva in nežna prisotnost v družinskem življenju. Če imate dvorišče ali ste pripravljeni njegovo odsotnost nadomestiti z dvournim gibanjem vsak dan brez izjeme. Če vas krtačenje in čiščenje puha po vsej hiši ne plašita. Če imate izkušnje s psi ali ste pripravljeni resno vlagati v šolanje s pomočjo strokovnjaka.

Samojed ni za vas, če delate dolge ure in bo pes ostajal sam več kot 4-5 ur na dan. Če živite v majhnem stanovanju in niste telesno aktivni. Če vam dlaka na oblačilih in kavču ruši notranji mir. Če iščete psa, ki bo brezpogojno ubogal že ob prvem ukazu. Če imate alergije na pasjo dlako ali živite v podnebju z zelo vročimi poletji brez klimatske naprave.

Če se po vsem povedanem še vedno smehljate ob misli na samojeda doma – dobrodošli v klubu. Ti psi popolnoma prevzamejo življenje in srca svojih lastnikov. Veliko ljudi, ki so enkrat imeli samojeda, se nikoli več ne vrne k drugi pasmi. Zasluženo. Če pa vas privlačita tip špica in bela dlaka, vendar imate raje manj zahtevno pasmo, si oglejte tudi pomeranca – prinaša enak čar v precej bolj kompaktni obliki.

• Parker, H.G. et al. (2004). Genetic Structure of the Purebred Domestic Dog. Science, 304(5674), 1160–1164. – Genetska raziskava, ki samojeda uvršča med „bazalne“ starodavne pasme. DOI: 10.1126/science.1097406
• FCI Standard No. 212 – Samoyed. Uradni standard Mednarodne kinološke zveze (FCI).
• Orthopedic Foundation for Animals (OFA) – Informacije o displaziji kolkov.
• MSD Veterinary Manual – Hipotiroidizem pri živalih.
• The Samoyed Club of America – Uradni pasemski klub v ZDA z informacijami o zdravju in vzreji.
• Huntington, S. (1925). Polar Dogs and Their Stories – Zgodovinski zapis o samojedih v polarnih ekspedicijah. (Tiskana izdaja, brez prostega spletnega dostopa.)
• AKC (American Kennel Club) – Profil pasme Samojed.